Železarna Guštanj* In njihove plače

Tk je zgledala ravenska fabrika v začetku šestdesetih let. Dobro so vidni fabriški bloki v katerih so delavci takrat še stanovali. Štauharija je takrat še delovala in še ni bila muzej železarstva. Tudi pokopališče ob cerkvi svetega Antona je še služilo svojemu namenu. V osnovno šolo so ravenski otroci takrat še hodili nabirat znanje. Danes je v tej preurejeni osnovni šoli ravenska občina.

 V ozadju šole je malo skrit nekdanji gasilski dom. Ja, kr veliko se je spremenilo od takrat. Je pa ena stvar, ki se v fabriki ni kaj veliko spremenila, to je boj za delavske pravice in dostojne plače. Tudi v časih socializma, ko naj bi bila fabrika v lasti delavcev, se je bilo treba boriti za boljše plače, tudi z štrajki če ni šlo drugače. Najbolj v spominu mi je ostal štrajk iz leta 1972. V prejšnjem sistemu se je štrajk uradno imenoval prekinitev dela, saj štrajki so bili samo v kapitalizmu tam ,kjer smo mi danes. Ta izredno odmevni štrajk je trajal skoraj dva dneva, obstala pa je pravzaprav cela fabrika. Štrajk se je kot ponavadi začel v mehanični delavnici in se nato razširil po celi fabriki. Glavni vzrok so bile slabe januarske plače, štrajk se je namreč začel februarja. Štrajk je prekinil šele prihod generalnega direktorja slovenskih železarn Gregorja Klančnika, ki je bil ravno takrat na olimpijskih igrah v Saporu, kot vodja jugoslovanske olimpijske odprave. Gregor Klančnik je bil prej 25, let direktor ravenske fabrike in si je v tem času ustvaril ogromen ugled in avtoriteto. Vsi govorniki z direktorjem Faletom na čelu, ki so delavce dva dni prepričevali naj gredo delat niso obrodili nobenih sadov. Ko pa je končno prišel Gregor Klančnik direktno iz japonske v mehanično delavnico je doživel tak aplavz kot olimpijski zmagovalci. V svojem polurnem nagovoru je nas delavce prepričal, da gremo nazaj delat in, da se bo v zvezi s plačami vse uredilo in tako je potem tudi bilo. Seveda je štrajk zadnja opcija, prej je potrebno poskušati najti kak kompromis, če se le da. Zdaj ko se sindikat Skei skupaj z delavci v Metalu spet bori za boljše plače svoje najslabše plačanih delavcev, ki so milo rečeno sramotno nizke, bi bilo prav, da jih podpremo v njihovih prizadevanjih pa čeprav samo deklarativno. Ravenčani se radi hvalimo z svojo fabriko in smo upravičeno ponosni nanjo, toda s tem ponosom najslabše plačani delavci svojim otrokom ne morejo kupiti kaj prida. Kdor ni nikoli delal pri 800.stopinj celzija, prahu in ropotu, ter na štiri izmene za borih 700.evrov plus skupaj z vsemi dodatki si vse to res težko predstavlja. Zato bodimo ljudje in podprimo naše delavce v njihovih upravičenih zahtevah.