Slovenci se nenehno počutimo ogrožene. Vseeno nam je, kdo ali kaj nas ogroža. Pomembno je, da smo žrtve. V tem uživamo.
Ko se je pojavil prvi “migrantski val”, je Slovenijo zajela panika. Migranti bodo posilili naše ženske in otroke ter zavzeli naša delovna mesta. Vrli Slovenci so tudi hitro izračunali, da vsak migrant stane državo toliko in toliko denarja na mesec. Večinsko mnenje je tudi bilo, da je treba najprej pomagati domačim revežem – vsem tem nesrečnikom, ki zaradi navala migrantov ne bodo več dobili službe. Migrantska kriza se je polegla, toda nova grožnja je že prežala na obzorju.
Pred nekaj meseci je slovensko javnost močno vznemirila novica o dvigu denarnih pomoči. Slišati je bilo veliko zelo grobe retorike. In to s strani teh istih zavednih državljanov, ki so jih še malo prej skrbeli domači reveži. Prejemniki denarne pomoči so bili zanje lenuhi, “cigani” in lopovi. Najprizanesljivejši nasprotniki predloga so poudarjali, da ni toliko problem previsoka denarna socialna pomoč, pač pa leži prava težava v prenizki minimalni plači. Nihče temu ni nasprotoval. Takrat se ni nihče oglasil in rekel: “Ne, minimalne plače niso prenizke, čisto dovolj visoke so, če ne celo previsoke.” Nihče se ni ojunačil in zatrjeval, da se da z dobrimi 600 € prav fino preživeti mesec. Nihče. Toda tudi na migrante se ni nihče kaj dosti spomnil.
Videti je bilo, da bo dvig minimalne plače končno ena stvar, o kateri se bodo vsi segmenti družbe strinjali. Toda ko je prišlo do realizacije te ideje, se je zgodilo nepričakovano. Javnost se je vznemirila še bolj, kot ob dvigu denarnih pomoči. In če so ob previsokih denarnih pomočeh tarnali pripadniki najrevnejšega dela družbe, pogosto ne vedoč, da so tudi sami upravičenci in uporabniki tega, čemur nasprotujejo, so se tokrat razburili vsi ostali segmenti. Najglasneje seveda tisti, ki jih dvig minimalne plače tudi najbolj prizadene – gospodarstvenikov, ki bodo po novem morali svojim številnim delavcem izplačevati par 10 € višjo plačo, ki pa bo še vedno prenizka, da bi tistim, ki ustvarijo večino dobička gospodarske družbe, omogočila dostojno življenje.Toda zdaj prejemnikov denarne pomoči nihče ne omenja. Naenkrat niso več oni tisti, ki ogrožajo Slovenijo in njeno ekonomijo.Deli in vladaj
V enem letu je Slovenija tako zamenjala tri so državne sovražnike številka ena. Najprej so bili to migranti. Z njimi se ne moremo ukvarjati, dokler ne poskrbimo za domače reveže. Ko se je fokus preusmeril nanje, smo ugotovili, do so prav oni resnična grožnja in da nismo naredili nič, če pomagamo njim, dokler ne rešimo vprašanja revnih zaposlenih. Ko smo se spoprijeli s to težavo, se je izkazalo, da je v končni fazi srž problema natanko tam.
Problem niso niti migranti, niti previsoka denarna pomoč, niti prenizka minimalna plača. Vse to so priljubljene fabrikacije, ki so plasirane v družbeno mentaliteto z namenom preusmeritve fokusa s pravega problema. Pravi problem pa je neenakomerna razporeditev svetovnega kapitala in dejstvo, da ga imajo največ tudi najpohlepnejši in najbolj brezvestni. Dokler se na dnu družbene lestvice odvija boj za drobtinice, ki slučajno padejo z mize, se tistim za mizo ni treba bati. Revni bodo še vedno revni in kot taki brez moči in volje, da bi se učinkovito postavili zase.
