Katastrofalno stanje v slovenskem zdravstvu

Po letu dni Šarčevih obljub, menjavi ministra za zdravje, zavračanju vseh opozoril in priporočil stroke, opozicije v DZ, zagotavljanju, da je slovensko zdravstvo v super kondiciji, danes žal ta novica:
Onkološki Oddelek C1 na UKCLJ do nadaljnjega zaprt zaradi pomanjkanja osebja.
Tega vam mediji danes še niso povedali.
Vlada brez idej, brez dejanj za spremembe v zdravstvu, za zadržanje kadra...

Dovolj trikov

A zdravniki imajo, kot kaže, dovolj trikov, ki jim jih vsakič znova pripravlja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). V svojih izjavah so že večkrat zelo jasno povedali, kje so težave, a kot kaže, jih nihče ne posluša. Opozarjajo, da so vse bolj obremenjeni z administrativnimi opravili, poleg tega se vsako leto zvišuje glavarinski količnik, torej število pacientov, ki jih morajo sprejeti. V celjskem zdravstvenem domu (ZD) opozarjajo, da je novi splošni dogovor za letos položaj zdravnikov družinske medicine še poslabšal, saj morajo po novih pravilih ZZZS vpisati še dodatnih 200 bolnikov in lahko vpisovanje novih pacientov zavrnejo le, če so dosegli glavarinski količnik 2100. S tem bo strokovno delo zdravnikov dodatno ogroženo, so opozorili v ZD Celje in navedli, da bi bilo delo v teh razmerah nestrokovno, bolnikom in zdravnikom nevarno ter v popolnem nasprotju s strokovnimi smernicami obravnave bolnikov. Strokovna merila namreč pravijo, da je zgornja meja, pri kateri se lahko pacientom zagotovi primerna strokovna obravnava, 1500.

Minister ne komentira namigovanj

V zvezi z alarmantnima podatkoma, objavljenima v Mladini – da je bilo leta 2017 kar 61 odstotkov več družinskih zdravnikov kot leta 2005 ter da so le dvanajstim specializantom od 45, ki bi lahko delali, v ZD to omogočili, drugim ne – smo za mnenje prosili ministra za zdravje Aleša Šabedra. Dodali smo še vprašanje, kako komentira vse glasnejša namigovanja, da se v ozadju drame o pomanjkanju in hkrati preobremenjenosti družinskih zdravnikov in pediatrov skriva temeljni cilj, to je slovo javnemu zdravstvu oziroma njegova popolna privatizacija po vzoru ZDA. Iz kabineta ministra so v njegovem imenu sporočili: »Namigovanj ne morem komentirati. Bomo pa naredili vse, da bo zdravstvena oskrba naših državljanov nemotena in da bo primarno zdravstvo ostalo javno. Po mnenju Ministrstva za zdravje tudi ni mogoč prenos celotne dejavnosti oziroma programa zasebnikom, temveč zgolj posamezne zdravstvene storitve.« 

Revolt zdravnikov, ki delajo v osnovnem zdravstvu, odmeva in dobiva tudi celovito sindikalno podporo, v konkretnih zahtevah za udejanjenje standardov in normativov. Medtem ko sindikata Praktik.um in Fides napovedujeta radikalne ukrepe, pa minister za zdravje Samo Fakin po drugi strani ocenjuje, da razmere v zdravstvu v resnici niso tako zelo katastrofalne, kot bi lahko sklepali po odzivih slovenskega zdravništva.

Ali zdravniki res pretiravajo, ko opozarjajo, da so preobremenjeni, utrujeni, izgoreli?

Zdravniki, ki delajo v osnovnem zdravstvu – ne le specialisti družinske oziroma splošne medicine, ampak tudi pediatri, šolski zdravniki in ginekologi –, trdijo, da so preobremenjeni, utrujeni, izgoreli. Opozarjajo, da zaradi naštetega njihovo delo preprosto ni in ne more biti več varno in kakovostno tako, kot bi si želeli.

So takšne trditve in izpovedi res lahko izmišljene, neutemeljene, zavajajoče? Težko je verjeti, da bi se posamezni zdravniki – nekateri anonimno, drugi z imenom in priimkom, izpostavljali na tak način, če se ne bi v resnici znašli na kritični točki. 

Odločitve zdravnikov ne vplivajo le na kakovost življenja obolelega, od njih je lahko odvisno tudi življenje, dobesedno. V delovnem procesu, ki mora biti bistveno subtilnejši kot pri delu za tekočim trakom, kajti zdravniki so za svoje delo odgovorni ne le z vidika etike in deontologije, ampak tudi kazensko, zagotovo prihaja do skrb vzbujajočih kratkih stikov.

Ta teden so se javno oglasile tudi medicinske sestre, ki ne morejo razumeti, da jih minister za zdravje v tej zgodbi povsem ignorira, čeprav so, tako kot zdravniki, tudi one preobremenjene ter si želijo uveljavitve standardov in normativov, ki bi znatno olajšali delo in vsaj delno preprečili odhajanje kadra, ki dela na področju zdravstvene nege, v tujino oziroma iz poklica, ki naj bi ga opravljali vse življenje.

Ta teden so se javno oglasile tudi medicinske sestre, ki ne morejo razumeti, da jih minister za zdravje v tej zgodbi povsem ignorira, čeprav so, tako kot zdravniki, tudi one preobremenjene ter si želijo uveljavitve standardov in normativov, ki bi znatno olajšali delo in vsaj delno preprečili odhajanje kadra (tudi) iz te stroke.