Najpogostejša žaljivka, ki jo levičarski zagovorniki partizanstva in komunističnega enoumja uporabljajo za domoljube je "narodni izdajalci", oziroma "izdajalci slovenskega naroda", in »potomci Domobrancev«.
S tem želijo povedati, da naj bi Domobranci zatajili svoj slovenski narod, oziroma, da naj bi se mu izneverili, se ga odrekli in nas domoljube enačijo z njimi, ker da sledimo njihovi ideologiji in nazorom.
Obstaja pa en »majhen« problem v levičarski logiki. Namreč, oni težko pojasnijo, kako je to domnevno medvojno "narodno izdajstvo" domobrancev združljivo z izredno narodno zavednostjo, ki so jo pokazali preživeli domobranci in njihovi sorodniki v emigraciji. Nobena druga skupina slovenskih izseljencev ni izpričala tako močnega slovenskega duha, tako močne slovenske zavesti, ki se ohranja še v četrti generaciji izseljencev, kot skupnost (domobranskih) političnih emigrantov v Argentini. Medtem, ko so predvojni (večinoma primorski) in komunističnem režimu v domovini lojalni izseljenci v tej državi praktično že v celoti opustili slovenstvo. Kljub gmotni pomoči, ki so jo za ohranitev slovenske identitete dobivali iz Jugoslavije. Potomci domobranskih "izdajalcev" brez pomoči kogarkoli še vedno precej uspešno kljubujejo asimilacijskem pritisku in ohranjajo slovenski jezik in kulturo. Zato je tu na mestu vprašanje za pljuvalce po domobrancih in domoljubih : kako je mogoče, da so domobranci v emigraciji ohranili tako močan čut pripadnosti Slovenskemu narodu, katerega so po njihovem mnenju "izdali", oziroma ga zatajili in se mu odrekli, da se še njihovi prapravnuki večinoma čutijo Slovence? Ali zna kdo od vas pojasniti ta paradoks?
