SLOVENIJA Last Slovencev
SLOVENIJA Last Slovencev
Zagovorniki priseljevanja in načrtnega naseljevanja prišlekov iz bivših Jugoslovanskih republik trdijo, da je treba podpirati ohranjanje identitete teh narodov, ker oni »prispevajo k multikulturnosti Slovenije«. Za njih je multikulturnost očitno nekaj kar je dobro samo po sebi. Več kot jo je v nekem okolju, bolje je za tamkaj živeče ljudi. Seveda za njih multikulturnost pomeni manj slovenskega in več tujega, predvsem jugoslovansko-balkanskega, v naši Sloveniji. Razmišljanje naših »strpnih« levih multi-kulturalistov bi lahko povzeli v stavek: Naj se ta zatohla, ksenofobična dolina šentflorjanska preobrazi v Jugoslavijo v malem in Slovenija bo zacvetela v multikulturni raj.
Glede multikulturnosti je treba najprej reči, da jo slavijo predvsem tisti, ki multikulturnega okolja iz prve roke ne poznajo in v njem ne živijo. Če bi vprašali ljudi iz resnično multikulturnih dežel kot so Bosna, Libanon, Ciper, Severna Irska, pa tudi ljudi iz razvitih držav, ki živijo v mestnih četrtih z visokim deležem priseljencev, kaj mislijo o multikulturnosti, bi ti rekli vse kaj drugega od levičarskih politikantov, ki z lepo zvenečimi frazami in puhlicami, novačijo volivce iz vrst priseljencev, sami pa se ne bi nikoli preselili v tako okolje. Slovenija je nacionalna država in bo to tudi ostala. In pri nacionalnih državah je obstoj zelo številčnih manjšin brez izjeme vir trenj in problemov ter vse kaj drugega kot bogati te države. Multikulturnost je kot sol. Le-ta v omejenih količinah res izboljša okus jedi, ko pa jo je preveč napravi jed neužitno. Navzočnost ne preveč številčnih in dobro integriranih tujerodnih skupnosti lahko koristi Sloveniji, definitivno pa ji ne more koristiti tak tip multikulturnosti, ki bi ga proizvedle kolektivne pravice za tujerodne skupnosti v kombinaciji z njihovim množičnim priseljevanjem. Kot kaže, Slovenija ni več daleč od stanja, ko bo obseg njene multikulturnost postal nedelujoč in rušilen.
Ampak, očitno to ni mar našim levim politikom. Važno jim je, da si zagotovijo številčno in zanesljivo volilno bazo, kaj bo pa to pomenilo za Slovenijo, njeno stabilnost, varnost in za medčloveške odnose v njej, pa jih ne briga.
Na jeziku zagovornikov pravic jugo-narodom se pogosto nahaja beseda »strpnost«, vendar pa oni niso najbolj verodostojen primer ljudi, ki bi lahko delili drugim lekcije o tej kreposti. Njihova nestrpnost do katoliške cerkve je notorična. Koliko so strpni prikazujejo teden za tednom, ko pozivajo na smrt volivcev Janeza Janše. Kdorkoli misli, da bo Slovenija s 30% ali še več tujerodnega prebivalstva stabilnejša, življenje v njej srečnejše, odnosi med ljudmi strpnejši kot so sedaj, ko je tuje-rodcev (zaenkrat še manj) ima bodisi resen problem s svojo pametjo, ali pa je totalno neveden o zgodovini in svetu okoli sebe. Vsi primeri na svetu, od Španije, severne Irske, Belgije, da ne omenim še držav nekdanje Jugoslavije, nazorno dokazujejo, da etnično ali versko mešane države in področja, katerih prebivalcev ne združuje ista identiteta in občutek pripadnosti isti skupnosti, niso srečnejši kraj za življenje ampak nasprotno. Ljudje živeči na teh področjih so poleg s gospodarskimi, socialnimi, okoljskimi in drugimi problemi obremenjeni še z mednacionalnimi problemi, trenji in konflikti. Prav nobenega dvoma ni, da bo tako tudi v Sloveniji, če se bo uresničil predvidljiv scenarij njene etnične transformacije, kateremu so svojo »multikulturno« politiko želi utreti pot slovenska levica. Slovenija je lahko srečna, da se je tem problemom v dveh desetletjih samostojnosti povečini izognila, za razliko od ostalih republik nekdanje skupne države.
Da ne bi priseljevanje tuje-rodcev porušilo obstoječe etnične strukture v Sloveniji, je potrebno, da proces priseljevanja spremlja napor države za asimilacijo priseljencev. Kot demokratična država, Slovenija ne more povsem kontrolirati tega procesa: ne more prepovedati priseljencem, da se združujejo v društva na etnični podlagi, da ustanavljajo svoje medije, da gojijo kulturne vezi s svojimi matičnimi državami itd. Ni pa v interesu Slovenije, da se take dejavnosti, ki odtujujejo prebivalce Slovenije od Slovenije ter jih navezujejo na tuje države, preveč razrastejo, zato je vsakršna finančna ali druga pomoč za te dejavnosti nasprotna slovenskim interesom. Mora pa država Slovenija striktno zahtevati rabo slovenskega jezika v vseh uradnih zadevah, predvsem pa ima vzgojno-izobraževalni sistem veliko odgovornost pri gojenju in utrjevanju slovenske identitete ter pri vsajanju in izgrajevanju te identitete pri tujerodnih malčkih, šolarjih, dijakih in študentih.
MATI-DOMOVINA-BOG
Živela Slovenija
