A, znamo ceniti hrano? Oziroma zakaj jo mečemo v smeti
V medijih so še in na žalost vedno pogostejše novice o pomanjkanju. O lakoti. Medtem pa se po drugi strani polnijo strani z odvečno hrano, presežki le te in kako se z njo ravna. Neracionalno in lahkomiselno naročevanje trgovcev, da so police lepe, polne in ker je konkurenca velika se vsega ne proda. Sledi nižanje cen pred iztekom roka uporabnosti pa še takrat se takšna hrana najpogosteje zaradi predsodkov ljudi, da je le ta že pokvarjena ne proda.Kje torej konča ta hrana? Najpogosteje v sodih za odvečno in pokvarjeno hrano, ki se pri večjih trgovcih hitro napolnijo. Tudi tisti z kruhom so na žalost polni.
Kako se temu izogniti? Z bolj premišljenimi naročili? Z dostopnejšimi cenami? Dobavitelji in proizvajaci tu niso toliko krivi saj proizvajajo in dostavljajo po naročilih in kalkulaciji preteklih naročil. Oni ne vedo koliko te hrane se je dejansko prodalo in porabilo.
Pekarne so postale zelo racionalne saj večinoma pečejo po prednaročilih, tudi v trgovinah kjer kruh in pekovsko pecivo dopečejo sami to počnejo sproti in racionalno.Kje se torej zatakne? Kdo v tej verigi je našibkejši člen?
V trgovinah se ti presežki hrane najpogosteje zgodijo zaradi neracionalnosti in zahtev vodij, ki zahtevajo da ima kupec zjutraj ob odprtju trgovine in tisti kupec zvečer malo preden se zaprejo vrata isto možnost kvalitetnega nakupa. Kar seveda samo po sebi ni sporno saj je pravično do obeh a se zatakne pri racionalnem ravnanju na svežih oddelkih, kot je delikatesa z toploteko ali oddelek kruha kjer mora biti na voljo vedno dovolj svežega kruha in peciva. Torej vedno dovolj toplega mesa in prilog, dovolj toplih, svežih žemljic in peciva, kupi sveže narezanih salam in na mesnici tona lepega mesa. Od jutra do večera. Večina nas pa ve, da se hrana ob izpostavljenosti svetlobi in nihanju v temparaturah spreminja. Organoleptično ni več primerna. Salame se posušijo in spremenijo barvo prav tako siri in sveže meso. Sveže pečeno meso pa se v toplotekah hitro presuši prav tako priloge. Kruh pa se pod klimo in pozimi gretjem na policah presuši.Takšne hrane se niti ne sme prodajati zato roma v ... ja, srce boli ob tem a moram napisati. V kanto za odpadke.Tudi hladilniki z jogurti, mlekom, salamami morajo biti vedno lepi in polni, prav tako oddelek sadja in zelenjave tudi ostale police se morajo šibiti pod težo izobilja. A vse te hrane po vseh trgovinah se pač ne da, ne zmore niti prodati niti pojesti, predelati in porabiti.
Zahteve nadrejenih se torej tepejo s težnjo po racionalnem ravnanju s hrano, ker se obojega pač ne da, kar je logično.
Pa tukaj ni samo nespoštovanje do hrane ampak tudi nespoštovanje do tistega, ki je to hrano pridelal. Zoral njivo. Posejal pšenico jo požel in zmlel v moko za naš ljubi kruh. Nekdo je vstal in nahranil živali za nas, nekdo je posadil sadna drevesa... spoštovati ljudi in njihovo delo, njihov trud, spoštovati hrano to se med nami izgublja saj so ljudje v vsem izobilju, ki so ga deležni pozabili na spoštovanje in skromnost.
Kako se torej izogniti presežkom in zavrženi hrani? Po moje z malce skromnosti. Saj se tudi kak dan stara žemlja da pojesti ali predelati v narastek,cmok, drobtine... Tudi trgovci bi lahko bolj racionalno poslovali saj velik del zavržene hrane nastane ravno zaradi njih. Pretirana je založenost trgovin. Tolikšnih kupov hrane se pač že po zdravi kmečki logiki ne da prodati v razumnem roku uporabe le teh, sploh ob današnji pisani in široki ponudbi različnih trgovin.
Stalna dostopnost hrane in izobilje le te je nekatere ljudi tako zaslepila, da hrane sploh ne spoštujejo več, tudi na tistega, ki jim jo je z krvavimi žulji pridelal ne pomislijo, ko jo mečejo v koš za smeti. Kam to izobilje in nespoštovanje vodi? Jaz se bojim, da v veliko in hudo pomanjkanje.
V izobilju dobrin se pozablja na osnove. Pozablja se na spoštovanje, skromnost in hvaležnost.
Svetu, ljudem in življenju predvsem pa sebi in svojim bližnjim bomo dali največ s tem, da se ponovno vrnemo k spoštovanju, skromnosti in hvaležnosti.
