Kot prvi so na Večeru s pomočjo Zvoneta Štora naredili res preprost za mnoge blogerje zanimivo platformo.
V Sloveniji se lahko pohvalimo s kar nekaj "aferami", ki so jih odkrili blogerji, pozneje pa prevzeli tudi klasični množični mediji. sedaj na žalost ni več tako. Bloge so postopoma ukinjali verjetno zaradi prevelike "svobode govora"
Bes blogosfere so na svoji koži izkusili tudi hrvaški politiki, saj so uporabniki v spletu secirali pogovorne oddaje, najbolj pa so se znesli nad notranjim ministrom Ivico Kirinom, ki se mu je v neki televizijski oddaji zareklo in je znane spletne dveri YouTube preimenoval v Jubito. Hrvati so ponoreli, že naslednji dan se je posnetek znašel v spletu, registrirana pa je bila tudi domena Jubito.com. Tudi predsednik stranke SDP, Zoran Milanović, je zaradi svojega televizijskega nastopa, na katerem je na več vprašanj odgovoril s preprostim "Ne vem", postal zvezda dveri YouTube, na katerih so ga uporabniki neusmiljeno secirali.
Če se osredotočimo samo na zgolj na tiste, v katerih je prevladujoča informativna in interpretativna dimenzija ter v katerih blogerji stremijo k podajanju informacij in mnenj, širjenju znanj ali spodbujanju k politični participaciji v skupnosti. V to skupino sodijo, na primer, blogi Razgledi (razgledi.net), Libertarec (libertarec.blogspot.com), Čuk Eksperess (spilby.blogspot.com) in E-demokracija (www.e-demokracija.si).[31] V nekoliko širši okvir lahko uvrstimo Vest (www.vest.si), ki se je iz »tipičnega« informativnega in interpretativnega kolektivnega bloga razvila v spletni časopis, ki ima ambivalenten odnos do tradicionalnega novinarstva.
Sicer so blogi kot vzvod državljanskega novinarstva posebej učinkoviti v majhnih skupnostih, ki tradicionalnemu novinarstvu zaradi normiranega novinarskega sporočanjskega procesa večinoma niso pomembne oziroma zanimive. Takšen primer je blog Mežica v besedi in fotkah (www.vecer.si/blog/FOTKE), ki se ukvarja z lokalno politiko v Mežici, zapise na blogu pa komentira tudi mežiški župan. Prav tako so blogi učinkovit informacijski vir v izrednih razmerah, ko so blogerji na terenu pred tradicionalnimi novinarji.
Površinski prelet »slovenskega« spleta je potrdil spletni potencial interaktivnosti, ki pomenijo udejanjanje interaktivnega, participativnega in državljanskega novinarstva, vendar ne v smeri odmika od tradicionalnega novinarstva, ampak kot njegovega dopolnila. Analizirane spletne strani predstavljajo možnost vključevanja skupnosti in posameznika kot državljana, nekatere med njimi si celo prizadevajo za javno novinarstvo, čeprav tega izraza ne uporabljajo. Težave (tudi teoretske) se pojavijo predvsem v udejanjanju javne deliberacije – prepoznavanjem problemov ter iskanjem rešitev in njihovim uresničevanjem. Takšen sklep je odraz preoblikovanja novinarske odgovornost od 60. let prejšnjega stoletja, ko je začela zamirati teorija odseva in se uveljavljati teorija družbene odgovornosti, do danes, ko zlitje računalniško posredovanega komuniciranja in navidezna aplikacija teoretskih premikov, ki jih z vsemi svojimi problemi prinaša javno novinarstvo in njemu sorodni koncepti, v središču novinarskega diskurza ohranja novinarja in reproducira vzorce tradicionalnega novinarstva.
Ampak blogi so sedaj žal mrtvi lokalnih blogarjev ni ostali so samo nekateri redki, ki pa pišejo po navodilih.
Živela svoboda govora.
