Zadnje dni je veliko debate o tem ali je ukrep omejitve gibanja na občine ustaven ali ne. Pravniki si glede tega niso enotni, a dejstvo je, da je bil ta ukrep nujen.
Glede katerih smo se znašli in glede na dejstvo, da bo omejitev svobode gibanja, razen v opravičljivih primerih, ostala omejena na območje občine stalnega ali začasnega bivališča tudi po velikonočnih praznikih, posredno glede na (posamezna) opozorila nekaterih pravnikov, vsekakor soglašam z ugotovitvijo, da je omejitev gibanja na meje občin stalnega ali začasnega bivališča formalno pravno neustavna. Pri tem puščam v nemara razloge, zaradi katerih je bila ta omejitev odrejena in njeno (ne)nujnost za zajezitev epidemije.
Prvi odstavek 32. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) določa, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadar koli vrne. Drugi odstavek 32. člena Ustave pa določa razloge, zaradi katerih se lahko ta pravica omeji. To so: zagotovitev poteka kazenskega postopka, preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni, zavarovanje javnega reda in interesi obrambe države. Določa tudi, da se ta pravica lahko omeji samo z zakonom.
Vlada R Slovenije (in ne minister, kot se laično navaja) je dne 29. marca 2020 sprejela Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin, zaradi, kot je pojasnjeno v odloku, zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19, po katerem je do nadaljnjega prepovedano gibanje in zbiranje ljudi na javnih krajih in površinah v Republiki Sloveniji, prepovedan je dostop na javna mesta in površine v Republiki Sloveniji ter je prepovedano gibanje izven občine stalnega ali začasnega prebivališča, razen če odlok (izjeme) ne določa drugače.
Če sledimo dikciji 15. člena Ustave, ta določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave in da je samo z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava, da sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve in da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta Ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.
Kako je z omejevanjem z Ustavo določenih človekovih pravice in temeljnih svoboščin je urejeno v 16. členu Ustave, po katerem je le-te izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju, vendar le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, vendar v obsegu, ki ga tako stanje zahteva in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini.
Kako je z razglasitvijo izrednega stanja? Tega, na osnovi 92. člena Ustave, razglasi Državni zbor na predlog Vlade, pri čemur Državni odloča tudi o nujnih ukrepih in njihovi odpravi, takisto na predlog vlade. Državni zbor izrednega stanja ni razglasil, posledično ni opredelil trajanja le tega torej uradno razglašenega izrednega stanja v državi ni in s tem tudi ne pravne podlage za omejevanje svobode gibanja.
Na dlani je prva ugotovitev: Državni zbor izrednega stanja, za kar je na osnovi 92. člena Ustave edini pristojen, ni razglasil. Takšen sklep je sprejela vlada, ki pa zato nima ustavnega pooblastila.
Po 39. členu Zakona o nalezljivih boleznih lahko minister, pristojen za zdravje, kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v R Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav, prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih, prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni ali omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov. O teh ukrepih iz prejšnjega odstavka mora minister, pristojen za zdravje, nemudoma obvestiti Vlado Republike Slovenije, Državni zbor R Slovenije in javnost.
Na dlani je torej druga ugotovitev: Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin, ni sprejel minister, pristojen za zdravstvo, temveč, kot izhaja iz samega Odloka ( Ur. list RS št. 38/2020 z dne 29. marca 2020 ) Vlada R Slovenije, podpisal ga je predsednik Vlade. Odlok torej ni sprejet v skladu z 39. členom Zakon o nalezljivih boleznih.
Zgolj zaradi zanimivosti navajam, da Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) sicer pozna dve vrsti omejitve gibanja, karanteno in osamitev.
Karantena je ukrep, s katerim se omeji svobodno gibanje in določijo obvezni zdravstveni pregledi zdravim osebam, ki so bile ali za katere se sumi, da so bile v stiku z nekom, ki je zbolel za kugo ali virusno hemoragično mrzlico (npr. Ebola, Lassa, Marburg, sedaj Koronavirus), v času njegove kužnosti (prvi odstavek 19. člena ZNB). Karanteno odredi minister za zdravje na predlog Nacionalnega inštituta za javno zdravje (drugi odstavek 19. člena ZNB). Zoper odločbo o odreditvi karantene ni pritožbe (tretji odstavek 19. člena ZNB). Do pojava koronavirusa takega primera v Sloveniji ni bilo.
Osamitev pa je ukrep, s katerim lečeči zdravnik (torej tudi fizična oseba!), Območni zavod za zdravstveno varstvo ali Nacionalni inštitut za javno zdravje obolelemu za nalezljivo boleznijo omeji svobodno gibanje, kadar to lahko povzroči direkten ali indirekten prenos bolezni na druge osebe (prvi odstavek 18. člena ZNB). Glede na način prenosa nalezljive bolezni in stanje kužnosti bolnika se določi vrsta osamitve, ki lahko poteka na bolnikovem domu, v zdravstvenem zavodu ali pa v za ta namen posebej določenem prostoru (drugi odstavek 18. člena ZNB). Tretji odstavek 18. člena ZNB določa, da je popolna osamitev obvezna za bolnike s pljučno kugo, pljučnim vraničnim prisadom, diseminiranim pasavcem, steklino ali z virusnimi hemoragičnimi mrzlicami (Ebola, Lassa, Marburg, sedaj, po analogiji, Koronavirus).
Če so izpolnjene vse procesne predpostavke iz 19. člena Ustave R Slovenije sta oba takšna posega v osebno svobodo še vedno zakonita in dopustna. To praktično pomeni, če izvzamemo karanteno, kjer zoper odločbo ni pritožbe, da bi moral biti prizadeti obveščen o razlogih za uvedbo osamitve, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči ter da bi morali biti o osamitvi obveščeni njegovi bližnji. Ukrep osamitve bi moral biti izdan v obliki upravne odločbe. Celoten postopek bi moral biti izpeljan po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), sodno varstvo je zagotovljeno v upravnem sporu. Vsega tega sicer ZNB ne določa, vendar pa to izhaja iz same Ustave in tretjega odstavka 3. člena ZUP, ki določa, da se ZUP uporablja tudi, kadar izvajalci javnih služb odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev.
Sklepno: Vlada je svoj Odlok izdala na osnovi 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, za katerega izdajo je pristojen minister, pristojen za zdravstvo. Če ima takšna pooblastila minister, ne vidim razloga, da ga ne bi smel izdati neposredno višji organ – Vlada, katere član minister, pristojen za zdravstvo, je. Vendar pa ni moč prezreti dejstva, da izrednega stanja ni razglasil Državni zbor, ki ima je po Ustavi edini pristojen, kot tudi ne okoliščine, da Ustava natančno določa pogoje, pod katerimi je moč omejiti ustavno zajamčene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ti pogoji pa niso bili izpolnjeni, saj odlok nima značaja zakona niti izredno stanje ni bila razglašeno na ustavno predvideni način. Kljub temu, da gre za nekakšno smiselno uporabo 39. člena ZNB Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin, v delu, ki se nanaša na prepoved gibanja izven občin, ni v skladu z Ustavo, saj ni razglašenega izrednega stanja in s tem tudi ne pravne podlage za omejevanje svobode gibanja.
