Izpoved slovenske medicinske sestre vas bo pretresla do kosti: ”Noben denar mi ne bo poplačal tega..”

Slovensko zdravstvo se že nekaj časa sooča s pomanjkanjem kadra medicinskih sester. Razmere za delo pa so že dolgo zelo zaskrbljujoče.

Plače so prenizke, njihovo delo pa vsak dan zahteva vedno več napora.

Novinarji Slovenskih novic so pred nekaj dnevi prejeli pismo zelo razočarane medicinske sestre, ki je s svojimi besedami dala misliti mnogim.

Zapis je v uredništvo poslala z namenom, da pride do tistih ljudi, ki so mnenja, da si medicinske sestre za svoje delo ne zaslužijo višjih plač.

Njen zapis objavljamo v celoti:

”Ob vsej tej praznični evforiji, ko se imamo vsi radi in smo nekako Decembrsko čustveni, ko imamo mnogo želja, obljub itd. bi se rada dotaknila te teme. Kljub temu, da se trudimo službo ne nesti domov v posteljo, sem se vseeno danes spomnila punce, ki je dolgo časa bila obiskovalec našega oddelka oz. bi se lahko reklo, da je bil to njen drugi dom. Le ta je lani žal umrla…ne da mi miru, ko smo že tako telefonisti, jo poiščem na socialnih omrežjih, brskam pridem do objav staršev, ki z bolečino objavljajo njene slike vsak dan, ganljive zapise o angelu, ki jih čaka nekje tam, o sončnem sijaju ki jih greje, o zvezdi na nebu, ki pazi na njih… pridem do fanta, ki ima po letu dni še vedno njene slike, kot da bi bila še tu… v grlu imam cmok, kljub temu, da smo medicinske sestre v našem sistemu postali roboti, ki pridejo v službo, oddelajo, gredo domov, objamejo otroke, se 3x obrnejo v postelji in so že nazaj na delovnem mestu.”

”Roboti, ki pred spanjem v postelji razmišljajo ali so za jutri vse paciente naročili na vse preiskave, da ja nebi koga pozabili, ko v postelji razmišljajo, če so doktorja prav obvestili o vrednosti krvnih odvzemov, če jih je prav razumel, da so bile vrednosti visoke, roboti, ki se naslednji dan v popoldanski izmeni spomnijo “f***k moj otrok ima danes nastop in jaz sem tu, pozabila sem na lastnega otroka.” medtem, ko vemo za vsakega pacienta, kam smo ga napotile, kak izvid čakamo itd..”.

”Vsa ta za*ebancija glede plač, iskreno nobeno plačilo mi ne bo vrnilo teh 10 let odvzetega življenja, ko v strahu odpiraš sredi noči vrata bolniške sobe zadržuješ dih dokler ne vidiš da še diha, nobeno plačilo mi nebo poplačalo noči, v katerih se na vse načine trudim obdržati tlak in ob pogledu na uro, pet minut do izmene občutek sreče, da nisem nikogar nocoj pokopala, nobeno plačilo mi ne bo vzelo bolečine, ko staršem stisnem roko “moje sožalje…” ob izgubi edinega otroka in si predstavljam svoje starše kako zelo me imajo radi, nobeno plačilo mi ne bo izbrisalo deklico v beli obleki, ki teče očetu v objem, očetu v katerem vidi edinega heroja, ki jo sedaj čuva na nebu. Nobeno plačilo mi nebo tako vredno, kot tisti trenutek, ko oseba, ki ne govori, ne hodi in je po poškodbi glave odvisna v vseh življenjskih aktivnostih, zbere zjutraj toliko moči, da se nasmeje samo z enim kotom ustnic ko odprem vrata sobe, pa čeprav so rekli, da nič ne razume, se z njem pogovarjam, vem da je imel življenje pred poškodbo, dekle, službo…”

”Med tem, ko veselo okrašujete božična drevesca doma z najbližjimi, se spomnite tistih, ki so za praznike pri nas brez družine, bratov in svojih sester. Imajo le nas medicinske sestre na voljo 24/7, še kako pomembne nekomu, ki pač mora biti tam. Medtem ko veselo pijete kuhanček, z družbo se spomnite na njih, med tem, ko jamramo zaradi kilograma več, zaradi kolegic, ki ne pokličejo, da gremo na žur ta vikend, zaradi staršev, ki pač “težijo” in ostalih še kako nepomembnih težav se sprehodite eno popoldne po našem drugem domu, po bolnici… … In starši, med tem, ko skrbno zbirate darila za svoje otroke, jih naučite, da tam nekje obstajajo otroci, ki bodo Božička čakali v bolnicah in so mu pisali da bi pa letos radi zdravje, morda novo srce ali nova pljuča in jih naučite, da je tudi njihov nasmeh nekomu darilo. In ker 13. plača za nas ne obstaja, vas draga država prosim, da poskrbite za tiste, ki praznike preživijo pri nas. Pa tudi če so volitve že mimo. Pa vesel december vsem.”

So njene besede tudi vam dale misliti? Delimo jih naprej, naj obkrožijo celotno državo.