Jožef Klekl zahteval avtonomijo za Slovensko krajino/Prekmurje s Porabjem

Objavljamo izvirni tekst, ko so pred 100 leti 14. januarja 1919 (objavljeno v Novinah 9. 2. 1919) katoliški duhovniki zalske županije sprejmejo "načrt" avtonomije Slovenske krajine (Prekmurje s Porabjem).
Katološki duhovniki so v letu 1918 in v začetku 1919 iskali pravni okvir, kako uresničiti versko, jezikovno, kulturno in ekonomsko avtonomijo Slovencev, živečih na področju Slovenske krajine. To so najprej, tako kot leta prej, iskali v okviru Avstro-Ogrske države (glej Bogojinski narodni svet 1. december 2018 -župnik Bašša Ivan), pozneje, že 14. januarja 1919, pa je skupščina (spravišče) katoliških duhovnikov zalske županije odločila pozvati vse duhovnike v Slovenski krajini, posebej tiste v železni županiji, k sopodpisu "Načrta ali plana autonomije, štreoga je spravišče dühovnikov, Zaladske županije, 14. jan. 1919 soglasno sprijalo". V tej so duhovniki zapisali, da se mora upoštevati volja ljudstva (referendum) in odločitev mirovne konference v Parizu. 

Tekst je sicer napisan v prekmurščini, vendar upamo, da bo za vse pozorne bralce povsem razumljiv.

Na Vogrskom živéči Slovenci majo v samoravnanji notrášnji zadev (ügyek), v právosodji, v naučbi, národnoj kulturi, veri, rábi jezika, kakti v postávodáji i svojem ravnanji, pravico samoodločbe, v šteroj se naj sledeča pravila (regule) obdržijo:
Z tistih delov Železne i Zalavske županije, kde prebivajo Slovenci, se mora osnovati, pod iménom; »Slovenska krajina«, edna vládno právna dežela s pravicov samovláde. Z njenoga teritorija se nesme püstiti niedna vés nej, čirávno bi tam lüdje mešane národnosti bili, niti te nej, či bi Slovenci v menšini bili, to so: Dolnja Lendava, Lendavske, Dugoveške Čentibske gore, Kôt, Kapca, Litkovci, Motvarjavci, Radmožanci i drüge takše vesi v Zalavskoj i Železnoj županiji. V tom smisli se more vzéti v autonomno Slovensko krajino tüdi Monošter.
Meje Slovenske krajine določi, iz, od Slovenske krajine i Vogrske ljüdovlade zato odposlani zavüpnikov, stojéča komisija.
Autonomijo Slovenske krajine garanterajo*) na mirovnoj konferenci zastopane vse velevlasti i to ne samo v krogi Vogrske držáve, nego tüdi te, či mirovna konferenca Slovensko krajino k Jugosláviji prikapči. Slovensko ljüdstvo se vu vsem podvrže odločbi mirovne konference.**)
Vsako autonomno zadevo Slovenska krajina z svojimi organi (oblástmi) oprávla. Z Vogrskov ljüdovládo vküpne zadeve bodo vküpni orgáni oprávlali. Takše vküpne zadeve so: zvünešnje, finančne (penezne), vojne zadeve, nadale državljanske, postávodajalstvo zasebnoga i kaštigajočega prava i zadeve, štere se tičejo gospodárstva, prometa (železnice, poti) pa socialna politika.
Na vládnoprávnoj zemli Slovenske krajine nema živlenjske moči postáva, štera:
a) versko včenje s šole izkluči. b) dovoli cerkvena imánja (cerkev, farov, popovski obleč itd.), pod kašim stéč pogojom zastaviti i zasvojiti. c) cerkveno zemlo, brezi primerne odškodnine i brezi cerkvenoga pred dovoljenja, podržáviti. d) dovoli mesto takšim vučitelom, šteri neverstvo, nenrávnost (brezbožno i nesramno živlenje) širijo brezi toga, ka bi slüžbo zgübili. e) Cerkvi ne pripozna pravice do zdržávanja šol i ne dopüsti cerkvenim drüžbam i rédom delovanje brezi zaprek.
Postavodajalni orgáni ali oblásti Slovenske krajine so:
1.) V autonomnih zadevah slovensko národno správišče. 2.) Z Vogrskov ljüdovládov vküpne zadeve pa vküpno držávno správišče, v šterom bodo, v primernom broji slovenskoga ljüstva, slovenski poslánci.
Ravnajoči orgáni Slovenske krajine:
1.) Vlada (ministrstvo) Slovenske krajine. 2.) Ravnitelstvo Slovenske krajine. Na čeli vláde Slovenske krajine stoji minister Slovenske krajine, šteri je slovenskomi narodnomi správišči i tüdi vogrskomi držávnomi správišči ednáko odgovoren pa šteri jo v vküpni zadevaj ednekoprávna (z istimi pravicami) kotriga vogrske ljüdske vláde, v autonomni zadevaj pa nájvišiša ravnajoča oblást. Namestnik njemi je držávni tajnik.
Prestolnica vláde Slovenske krajine je Budimpešta.
Na čeli ravnitelstva Slovenske krajine stoji ravnitao Slovenske krajine. Prestolnica ravnatelstva je Sobota. Ravnatelstvo je podvrženo nadzorstvi i kontroli ministra Slovenske krajine.
Slovensko národno správišče se poleg prve ljüdske postáve z leta 1918. na podlagi občne, tajne, ednake i neposredne glasovne (votumske) pravice odebere.
Odločbe, gledoč poslancov vküpnoga držávnoga správišča, določi posebna postáva.
Na zemli Slovenske krajine bivajočemi, nej slovenske národnosti, ljüstvi se popuna občinsko-uprávna i kulturna autonomija zagotovi. V vsakom uradi i šoli, z ednim v vsakom jávnom dugovánji, je urádni pravzaprav učni jezik slovenski jezik i to v gájičnom právopisi. Nepravilno imé „vendi“ se more uradno nadomestiti z „Slovenci“ — ár slovensko ljüstvo sebé vsigdár, v materinom jeziki izklüčno za Slovence imenüje. V Slovenskoj krajini more držáva edno slovensko gimnázijo, slovensko vučiteljišče, slovensko gospodársko šolo i eden slovenski licej (šola) za dekle gorpostaviti i ustanoviti. Sobočko meščánsko šolo preosnovati v slovensko i more v lendavskoj meščánskoj šoli, z vogrskimi razrédi parallelno, slovenske razréde osnovati; rávnotak v gimnáziji v Monoštri, dokeč se ne zozida slovenska gimnázija. Či držáva monoštersko gimnázijo preosnové v slovensko gimnázijo, je zadostila svojoj obvéznosti.
V ljüdski šolah, se vogrščina, kak učni predmet (tantárgy) samo tam lehko vči, kde jé poleg slovenske šole vogrska ali nemška šola. V tom slučáji je na, ne slovenskoj šoli, učni predmet tüdi Slovenščina. V srednjih šolah je vogrščina obvézni predmet, zvün toga pa má pravico slovensko národno spravišče, tüdi drügi jezik (na pr. hrvatski, nemški) predpisati.
Na zemli Slovenske krajine nahájajočih se vesnic iména se morejo izklüčno samo stára slovenska iména rábiti, na pr. Sobota, Görmšče itd. Ostáne pa dvojezično imé samo tam, kde je vogrsko ljüstvo v večini, na pr.: Dolnja Lendava, Monošter itd. Tak se morejo iména rábiti na pošti, v uradah. Napisi na poštni tiskovinah morejo slovenski, v mešanih krajih slovensko—vogrski (nemški) biti.
Urádniki v Slovenskoj krajini morejo, notri do ministra vsi, slovenske národnosti biti i samo, či tei ne bi zadosta bilo, se lehko nastavijo uradniki drüge narodnosti, nego morejo popunoma slovenski znati. Uradniki bodo od dveh vrstev v primernom broji.
Z vojnih obvézancov se sestávi eden polk z slovenskim jezikom i v šterom do se vojácje poleg domoljüblja tüdi v veri zadostno vzgájali. Polovica polka bo v Dolnjih Lendavi, polovica pa v Monoštri nastanjena.
Veleposestva (velka imanja) se morejo postávno razlástiti i se lehko zemla prisvoji, nego samo prebiválci Slovenske krajine májo do zemlé pravico.
Zastopstvi Slovenske krajine se odmeri primeren deo iz verske i šolske fundácije.
Verska fundácija je dužna v nájkračišem časi osnovati za Slovence Dolnje Lendave i Lendavskih gôr slovensko župnijo (plivánošijo i slovensko ljüdsko šolo, rávnotak za Slovence občin: Kapca, Kôt, Hotiza edno župnijo, tüdi v Kobilji, v Dobrovniki pa slovensko kaplanijo. Za krajevne slovence Monoštra i okolice tüdi slovensko župnijo i šolo.
Držáva je dužna, či je z nova potrebno, ali, či je potrebno samo razširiti i vredite vse učne zavode i urádne hiše gorpostaviti i vrediti, tüdi tisto ka bi še le v desetih letah potrebno bilo. Rávnotak dvá mosta na Müri i to na Petánci i Bistrici, kde je strüga na vogrskom teritoriji pa železnice Radgona—Monošter, Radgona—Dolnja Lendava.
Primerno cerkvenim dohodkom, štere je dobila od gospodstev (grofov) se more od gospodske zemlé telko pola i logov odmeriti, da se tei dohodki stálno pokrijejo v slovensko cerkveno lást. Vučitelstvo i vse uradnike na autonomnoj zemli držáva pláča. Civilski hižnizákon včasi po sprijetji autonomije prestáne. Držávno knigovodstvo krstne knige ostáne i v bodoče. Zdávanje se more samo ednostávno prijáviti, kak krst.
Vogrska ljüdovláda si more prizadevati, da bo meja proti Štajerskomi i Nemškoj avstriji máute prosta.
Vogrska ljüdovláda more i taki osnovati eden kurz, kde se uradniki navčijo slovenski i naj skrbi, soglasno z cerkvenimi oblástmi, za izdájo slovenskih učnih knig, štere naj šole obeh slovenskih vrstev sprimejo i to brezi izjeme. Verske učne knige naj má vsaka vera posebi.
Slovensko ljüstvo se z vdánov prošnjov obráča do Vogrske ljüdovláde, da blagovoli potom zastopnikov na mirovnoj konferenci:
1. Vplivati, da bodo v tej točkaj opisano autonomijo garanterale vse, na mirovnoj konferenci zastopane, velevlásti i to, či bi k Vogrskomi pripadnoli pa tüdi te, či poleg odločbe mirovne konference k Jugosláviji spádnemo, se more naš kraj z bratskim slovenskim národom zdrüžiti v eden kanton na podlagi popune enakoprávnosti.
2.) Vplivati na jugoslovansko vlado, da, či se Slovenska krajina tá pripádne, preživlanje tü nastanjenim uradnikom zagotovi, tüdi tistim, ki mažarske národnosti.*)
Autonomija Slovenske krajine končnovalano po mirnovoj konferenci dobi obvezno puno moč, či večina slovenskoga lüstva, brezi vsakoga vmešávanja uradništva, tak odloči.
To postávo i tüdi vse prehodne zadeve Vogrska ljüdovláda samo soglasno z slovenskim ministrom v praksi izpela.
Za pokritje stroškov, šteri nastánejo pri prehodnom deli, do tečás, dokeč na to gledoč nede še med Slovenskov krajinov i Vogrskov ljüdovládov primerne potrošne postave, štera more veliko potezno pomoč zagotoviti tak zavnemarjenoj Slovenskoj krajini, vogrski finančni minister skrbi. Potrošna postáva se določi soglasno z slovenskim ministrom, oziroma z slovenskim národnim správiščom.
To smo določili dühovniki Zalavske županije: bogojanski, beltinski, črensovski i törjanski po tistom želenji, štero náše ljüstvo, kak je dobro poznámo, nosi v svojem srci. Prosim podpisani, v iméni svojih sobratov, zalavski dühovnikov, vse preč g. kat. dühovniki i evangeličanske farare železne županije, naj se pridrüžijo toj izjávi! Prosim hiter odgovor; zadosta je na dopisnici naznaniti: pridrüžim se izjávi zalavskih slovenskih dühovnikov. Kda podpisani do rok dobim izjáve, potom ljüstvi razložimo té načrt i je opitamo, kaj odkrito še poleg toga žela.
Črensovci (Cserföld), 23. jan. 1919.
KLEKL JOŽEF, vp. plebanoš.