Ko sem bil še otrok in so me starši dolgočasili s svojimi
zgodbicami do solza, kako so imeli oni težko življenje, ko so odraščali.
Kako so hodili 20 km daleč v šolo in bivali v eni sami skupni sobi.
In je učitelj poznal edino oceno zadostno 2 - povprečna.
Kako so hodili v dežju, snegu in viharjih in prenašali ob tem še svoje mlajše brate na svojih hrbtih.
Kljub temu da so hodili v šolo, so poleg tega še doma pomagali
svojem staršem, da so sploh lahko preživeli in se niso izstradali do smrti.
In spominjam se še, da sem si med odraščanjem obljubil,
da nikoli ne bom težil z vsemi temi zgodbicami svojim otrokom,
kako težko je bilo meni in kako lahko je njim danes.
Ampak sedaj ko sem dosegel rob svoje mladosti, 30 let, si ne
morem pomagati, da ne bi povedal nekaj tej današnji mladini.
Tako prekleto pofukano lahko vam je na tem svetu!
Mislim, v primerjavi z mojim življenjem, živite u prekleti utopiji!
Ko sem bil jaz otrok, nismo imeli Interneta!
Ko smo želeli nekaj zvedeti, smo morali iti v knjižnico in si to poiskati sami!
In tudi emaila ni bilo! Dejansko si moral na roke napisati pismo s
pisalom!
In potem si moral kupiti znamko, jo nalepiti na pismo in pismo si potem moral odnesti v nabiralnik.
In ponavadi je trajalo tedne, da si dobil odgovor.
Niti ni bilo MP3 ali Napster-ja! Če si hotel krasti muzko, si moral
iti v prodajalno plat in jo tam dobesedno kupiti.
Ali pa si cel dan sedel in čakal ob radiu, da si ujel svoj komad na
kaseto, pa še takrat je kakšen DJ nekaj gobcal
ali na začetku ali na koncu in si bil gladko ob tvoj posnetek.
Če te je zanimalo kaj o kaksni kurbariji, si nisi mogel zdownloadat,
kot to lahko počnete sedaj. Ali si fotru sunil kakšno staro Erotiko ali
pa si jo kupil v trgovini.
Ali je bilo to ali pa si gledal kakšnim quele katalog
spodnjega perila!
To so bile naše možnosti! Nismo imeli finega sranja kot je recimo
Call Waiting, če si bil na telefonu in te je klical nekdo drug, si imel
pač zasedeno!
Ravno tako ni bilo klinčevih Caller ID Box-ov! Ko ti je zvonil
telefon si se oglasil pa čeprav nisi vedel ali te kliče mama, tvoj diler,
tvoj prijatelj, ljubica, punca, itd. Preprosto nisi vedel in si se moral
oglasiti, gospodič!
Ravno tako niti ni bilo klinčevih Sony Playstation videogramov z
high-resolution 3-D grafiko! Imeli smo Atarije 2600 ali mogoče kakšen ZX
Spectrum! Z igricami, kot so Asteroidi, kakšni Space invadeji so bli še
vmes, grafika pa je bila nagravžna 2d! Vaš igralec na monitorju je bil
malo večja pika. Moral si uporabljati domišljijo! In tam ni bilo tako imenovanih multiple levels!
Samo en level, vedno hitrejši in težji dokler nisi guznil!
Kot ŽIVLJENJE!
In ko si šel v kino, ni bilo stadion sedežev, vsi so bili enako visoki. In
če si imel vsaj malo sreče, potem se je pred tabo ponavadi nalimala
ena kurčeva omara in potem si videl le njegov klinčev hrbet, za
katerega si posteno plačal.
Razvajeni ste do podtalnice, prisežem pri Bogu! Danes ne bi preživeli
niti 5 minut v času leta 1980.
