Napetosti glede plovbe in ribarjenja Piranskem zalivu so ta čas na vrhuncu, saj Hrvaška noče spoštovati morske meje med državama, ki jo je določilo arbitražno sodišče.
Da je vse skupaj brez pomena, pa menijo v radikalnih levičarskih strankah z obeh strani meje, ki sta danes na mejnem prehodu Sečovlje skupaj organizirali “Shod prosi nacionalizmu” ter v treh jezikih spisali tudi skupno izjavo.
Stranka Levica in Radnička fronta sta si enotni: Piranski zaliv ni ne hrvaški, ne slovenski, temveč je skupen, vse drugo je “prodajanje nacionalistične megle.”
“Piranski zaliv in spori okoli njega so klasičen primer prodajanja nacionalistične megle, zaradi katere naj bi se naroda ukvarjala z neobstoječimi nacionalnimi vprašanji, ne pa z žgočimi problemi gospodarske in socialne politike,” se začenja skupna izjava hrvaške in slovenske neokomunistične stranke.
Kot pišejo, gre za zaliv, v katerem večina ljudi iz Slovenije in Hrvaške še nikoli ni bila in nikoli ne bo, še manj pa jih zanima kje meja pravzaprav poteka. Kje bo tekla meja v praksi, po njihovem prepričanju nima posebnega pomena.
“Slovenske in hrvaške ladje so tudi doslej prosto plule, ribiči so prosto ribarili, obe državi pa sta tako ali tako članici EU.” Po njihovo so “vse “napihnjene” zgodbe o “nacionalnih interesih” kup nesmislov, tako priročnih za politiko zamegljevanja.”
Iz skupne izjave strank Levica in Radničke fronte:
“Je v “nacionalnem” interesu hrvaških in slovenskih ribičev, da plujejo v spremstvu policijske flote in lovijo sredi agresivnih manevrov teh flot? Je v interesu delavk in delavcev, da se namesto s svojimi interesi ukvarjajo z „nacionalnim vprašanjem“ in poglabljanjem nacionalnih konfliktov? Manija militarizacije, rožljanje z orožjem in klicanje k vojni niso v interesu ne enega ne drugega naroda. So pa v interesu hujskačev, ki jim gre le za ohranitev statusa quo in socialne neenakosti.”
Slika s Facebook strani Radničke fronte, s katero se očitno strinajajo tudi v slovenski Levici)
V strankah so prepričani, da politika na obeh straneh meje “razpihovanje nacionalizma” uporablja za odvračanje pozornosti od perečih gospodarskih in socialnih problemov.
Hrvaška vlada tako naj ne bi skrbela za bolne otroke, upokojence, revne in nezaposlene, v Sloveniji pa navidezna ekonomska rast ne pomeni blaginje za vse. V Sloveniji se po njihovo socialne in ekonomske razlike nenehno poglabljajo, otroci so vse bolj socialno in ekonomsko razslojeni, bogati otroci pa naj bi bili bolj pismeni od revnih.
Po njihovo se “Politični spektakli kot je tale v Piranskem zalivu,” kažejo kot “logična folklora, ki spremlja nadaljnji razkroj socialne države in tretji val privatizacije.”
Morje in obala sta po njihovem javno dobro, s katerim bi lahko in mogli upravljati skupaj, “v skrbi za dobrobit lokalnega prebivalstva in ne fiktivnih “nacionalnih interesov”.”
Brez stika z realnostjo in realpolitiko
Morda se na prvi pogled zdi simpatično in smiselno: zakaj se politiki v Ljubljani in Zagrebu prepirajo o stvareh, ki se tičejo vsakdanjega življenja peščice lokalnih ribičev, ki zgolj želijo živeti v miru. Sta res tisti dve vedri slane vode vredni spora takšnih razsežnosti? Zakaj se ne bi raje imeli vsi radi ter ob tabornem ognju skupaj prepevali Kumbaya?
Tako svet vidijo mladi neokomunisti z obeh strani meje, ki po njihovem sploh ne bi smela obstajati. Seveda, komunisti ljudi ne delijo glede na nacionalnost, temveč na razredno pripadnost, katero je seveda prav tako potrebno odpraviti. Oziroma kot piše na enem izmed transparentov na Sečovljah: “NE vojni med narodi, NE miru med razredi“.
Logika smrdi po tisti iz časa SFRJ, ko številnim notranje meje med republikami niso bile pomembne, saj smo zdaj pač vsi “Jugoslovani”. Nekako v tem duhu sta V. Bakarić (s hrvaške strani) in E. Kardelj (s slovenske) mimo vsake logike začrtala mejo na Dragonji, ki je pravzaprav izvor večine problemov med državama.
Morda v idealnem svetu meje res ne bi bile potrebne. V geopolitični realnosti, kjer države s med seboj ekonomsko in drugače konkurirajo, pa je izjemnega pomena, ali ima država s svojim največjim pristaniščem prost izhod do odprtega morja, ali pa se mora glede tega podrejati sosedi. Kot vemo, ladje iz hrvaških pristanišč z izhodom na odprto morje nimajo težav.
To je bistvo tistih nekaj veder v Piranskem zalivu, stališče levičarskih radikalcev iz obeh držav pa zgolj dokaz več, kako svetlobna .
leta so oddaljeni od realpolitike današnjega časa.
VIR:DOMOVINA
