Krvava podjetja naše Slovenije 🇸🇮

Slovenija je imela veliko tovarn. Močnih tovarn. Družinskih tovarn, zgrajenih na žuljih in veliko odrekanja celih druži.
Ne ene družine te tovarne je gradilo več generacij ene družine. Tovarne kot so pivovarna Laško 1825, Steklarna Hrastnik 1860, kemična TKI 1858, vse te tovarne so ugasnile in utihnile, ko so lastnike med prvo in drugo svetovno vojno  večinoma pobili njihovo lastnino pa so nacionalizirali oziroma pokradli in kasneje črpali in kradli kjer se je dalo. Za zaposlene jim ni bilo mar. Kasneje po drugi svetovni vojni so se tovarne in industrija znova prebudile. Svet je dobrine potreboval. Takrat so pri nas bile ustanovljene tovarne kot so TAM, Metalna, Toper, Mura in mnoge druge, ki so ljudem dajale vsakdanji kruh. Ljudje so radi delali saj je bilo njihovo delo cenjeno oni pa spoštovani.
Tudi najmanjši in danes zaničevan poklic in delo je bilo ta bilo takrat spoštovano in enakovredno. Tovarne so tudi veliko vračale in vlagale v skupno dobro. Gradile so se šole, ceste... Zadovoljni ljudje, samozavestni delavci in srečno življenje. Vse pa le ni bilo tako lepo tudi takrat ne. V ozadju se namreč odkar svet obstaja vedno dogajajo spletke in posli. Veliko se je gradilo s krediti in na temeljih med in po vojni pokradene lastnine. Pobiti lastniki in njihovi potomci še danes ležijo v plitkih grobovih pobiti kot živali. Molče čakajo na ponovno vstajanje in na dan, ko bo pravici zadoščeno.
Do sedaj namreč ni še nihče od teh likvidatorjev odgovarjal za nič pa marsikdo še živi.
Ne samo, da je živ, marsikdo prejema pokojnino kot NOB borec.

V dobrem in slabem so torej tekla leta. Potvorili in priredili so marsikaj. Medvojno in  povojno dogajanje so napisali po svoje. Postali so veliki borci a je marsikdo med njimi navaden morilski tat. Ljudje so še vedno živeli v strahu pred starimi temnimi silami. A resnica se vztrajno prebija na dan in ljudem odpira oči. Tako kot so si prisvojili zasluge in tovarne med in podrugi svetovni vojni so si po letih po osamosvojitvi prisvojili zasluge za samostojno Slovenijo. Tovarne zgrajene po drugi svetovni vojni so po osamosvojitvi vodili njihovi nastavljeni direktorji začela so se divje privatizacije, ki so večinoma temeljile na nekem fiktivnem denarju.
Na kreditih. Nikoli vrnjenih kreditih. Nesposobni in lakomni direktorji so podjetja vidno in vsem na očeh izčrpavali. Zgrešene investicije, najemanje kreditov, ki jih po večini niso namenili za kar so bili najeti vse to je pripomoglo k stečajem. Odgovarjal pa ni nikoli nihče. Nihče od teh ljudi ni odgovarjal. Velike in svetovno znane tovarne kot so TAM, Mura, Rog, IUV, Metalna so ena za drugo zapirala vrata. Ugašali so se stroji. Nekoč ponosni in pokončni delavci so odhajali domov s sklonjenimi glavami in strtimi srci in ranjenim ponosom saj so vedeli, da imajo tudi sami dolgove, da imajo doma otroke, ki jih je treba preskrbeti in spraviti do kruha. Ostali so brez odpravninin, ne iplačanih je ostalo veliko plač tudi prispevki zanje niso bili plačani tako kot bi morali biti. Direktorji propadlih obratov in stečajni upravitelji pa so s komaj prikritim nasmehom na obrazih v tv kamere lagali kako se ni dalo več nič storiti. Za ovinkom pa so si z nakradenim denarjem gradili svoje imperije.
A kaj, ko je sreča le kratkega dometa. Sploh, ko je ta sreča ukradena. Nihče od teh ljudi namreč z denarjem ne ravna racionalno in skrbno. A so ob teh ljudeh v naši lepi Sloveniji tudi takšni, ki so svoje premoženje, podjetja ustvarili iz nič. Samostojno, s svojimi idejami in sredstvi. Sedaj pa nova Šarčeva ultra leva vlada počne vse, da jim to kar so naredili, ustvarili skozi davke vzame. Višati namreč želijo davke na dobiček, prihranke, premoženje...
Levičarji očitno vidijo samo tisto kar je nastalo in kaj to prinaša. Levičarji in njihovi volilci ne vidijo truda, ki za tem dobičkom stoji.
Levičarji prav tako ne vidijo koliko odrekanja je potrebno, da si nekaj ustvariš. Prihranki, dobički, premoženje...oni bi to imeli. Ampak podjetje mora dolgo delati in preudarno ravnati s sredstvi, da pride tako daleč, ko se ta sredstva začnejo vračati v tej meri, da se ustvari tisti kupček, ki si ga sedaj oni želijo deliti. Ampak ta sredstva so v veliki večini v glavi nekoga, ki stremi naprej, k napredku in širitvi podjetja namenjena prav za ta dejanja. Pa tudi na obnovo strojev, voznega parka je potrebno računati. Vse to so namreč stvari na katere je potrebno misliti, če želiš podjetje imeti, od njega živeti, ga nekoč predati svojim potomcev in imeti med zaposlenimi dobro ime. Koliko idej, začetnih sredstev in neprespanih noči je za podjetnikom. Kolikim počitnicam se je družina odpovedala, da so postavili hišo, dom. Vsega tega pa ti, ki hlepijo po teh dobičkih, premoženju, prihrankih ne vidijo. Tega se ne zavedajo, ker niso nikoli bili v teh čevljih. Prvi samostojni podjetnik se je že preselil. Načrt ni bil takšen... a se je zgodba s postavitvijo nove vlade, glasnim skandiranjem in hujskaštvu vidnih članov stranke Levica po nacionalizaciji obrnila tako, da je namesto delne selitve prišlo do popolne selitve.
Kdo bo ustavil to  norijo, ki se odvija pod taktirko Šarca? Nova komaj sestavljena vlada, ki je do tega položaja prišla dobesedno z ugrabitvijo sestave vlade in le to dejanje tudi izsilila. Sloveniji pozročajo kolosalno škodo na vseh področjih. Vse to pa je le nadaljevanje prejšnjih levih vlad, ki Slovenijo po vseh do sedanjih vzorcih slabih gospodarjih izčrpavajo. V državo kot takšno se nič ali bore malo vlaga. Ravno dovolj, da vse deluje. Ampak kako dolgo še? Država je kot stroj...če ga samo priganjaš  in vzdržuješ ravno toliko, da dela bo slej kot prej okvara tako huda, da popravilo ne bo več mogoče. Kdo bo ustavil ponavljanje zgodovine? Kdo bo ustavil to željo po plenjenju, ki si ga podajajo iz roda v rod. Kako dolgo bomo še pustili in nemo, apatično opazovali kako uničujejo in kradejo, si lastijo kar je naše.

Takole je bila videti tovarna Remec. Potem so prišli socialisti, jo preimenovali v Stol in razglasili, da so jo ustvarili udarniško delo,  centralni plan in tovariš Tito.

Za kar smo delali in si dobesedno tudi od ust pritrgovali, da smo si ustvarili domove na katere nam bodo sedaj nabijali  nore davke. Kam bomo šli državljani? Ali se bo zgodovina res ponovila? Kako in kdo to lahko prepreči? Miljon vprašanj, veliko skrbi in  nora žalost, ko se ozrem okoli in vidim ljudi...Razdvojene in odsotne. Kam je torej potonila Slovenska industrija? Kje so  svetovne znane Slovenske znamke? Slabi gospodarji so jih zapravili in sedaj hlepijo po še...

Avtorica: