Maj je Marijin mesec, mesec šmarnic zato se vsak dan srečujemo pri sveti maši. Svoje dni smo vsak dan molili litanije Matere božje, danes pa žal ni več tako.
Mesec maj, mesec pomladi, je na poseben način posvečen Jezusovi Materi Mariji. Pri tem ne smemo pozabiti na njenega moža sv. Jožefa. Njega je prav tako Bog izbral, da je Mariji in Jezusu pomagal, ko sta »rasla v modrosti in milosti«. Marija je bila zaradi brezmadežnega spočetja polna milosti že pred Jezusovim spočetjem. Njena duša in njeno srce sta bili polniizrednih milosti in sposobnosti. V našem običajnem življenju temu ni tako. Nas obremenjujejo posledice izvirnega greha: sebičnost, gospodovalnost in nenasitnost. Marija ni iskala svojih koristi, ampak je vse prejemala iz Božje, Očetove roke: vse milosti in vse vrste trpljenja. Marijino življenje naj ne bo za nas samo zgled vere, upanja in ljubezni.
Začetki šmarnične pobožnosti gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob poganskem »majskem drevesu« (Maibaum). Tudi v Sloveniji so jo z veseljem sprejeli. Prve šmarnice so imeli v ljubljanskem semenišču na pobudo četrtoletnika Jerneja Lenčka leta 1851. Za šmarnično branje so imeli prevod iz francoščine Mesec Marije. Majska ljudska pobožnost v čast Mariji je dobila ime šmarnice po naslovu šmarnic Janeza Volčiča iz leta 1855. Branje je imelo preprost naslov Šmarnice Marii naši Materi darovane.
Ime pobožnosti tako izvira iz imena cvetic, ki maja najlepše cvetijo in so jih prinašali k Mariji, po nekaterih virih pa bi lahko bilo povezano tudi z Marijinima praznikoma, ki so ju ponekod imenovali tudi veliki in mali šmaren. Šmarnice so Slovenci hitro vzeli za svoje in se zbirali ob Mariji, še preden je bilo leta 1855 napisano prvo šmarnično branje. Bogoslovec Davorin Trstenjak je iz francoščine leta 1842 priredil molitvenik Mesec Marije. V knjigi je bilo 31 premišljevanj in na koncu še opis nekaterih Marijinih božjih poti. Trstenjakov namen je bil navdušiti Slovence za novo pobožnost. Knjižica je bila kmalu razprodana in je bila leta 1856 ponatisnjena. Istega leta so začeli z redno dnevno šmarnično pobožnostjo v ljubljanski stolnici. List Zgodnja Danica je pobožnost natančno popisal. Tudi v mariborski stolnici so hitro potem, ko je bl. škof Slomšek prenesel sedež škofije v Maribor, začeli majsko Marijino pobožnost.
Razcvet šmarnic
Šmarnična pobožnost se je začela hitro širiti. Ljudje se niso zbirali samo v cerkvah, ampak tudi po vaških kapelah. Ponekod so postavili šmarnične oltarčke tudi po domačih hišah. Kjer niso imeli vaških kapel, so sezidali nove, posvečene Mariji. Najbolj znan primer je v župniji sv. Petra pri Mariboru. Tam je že leta 1854 takratni župnik Marko Glaser goreče priporočal šmarnično pobožnost. Ker je bilo ljudem iz bolj oddaljenih krajev težko vsak dan prihajati v cerkev, so že naslednje leto sezidali po vaseh devet Marijinih kapelic, kjer so imeli sami vsak večer šmarnice. Zadnji majski dan so se zbrali ob kapelicah v večjem številu in v procesiji odšli k sklepni pobožnosti v župnijsko cerkev. Šmarnična pobožnost se je ohranila do današnjih dni. Ljudje so obhajali šmarnice tudi v času komunističnega totalitarizma, kljub nasilju in grožnjam.
