Naš dragi nadškof Alojz Uran je dotrpel…
“Dopolnjeno je…”
Naš dragi nadškof Alojz Uran je dotrpel…
Prav na dan, ko je Jezus v grobu, kako pomenljivo.
Mati Marija ga je vzela k sebi v zasluženo srečo, mir in svetlobo, da bo lahko že skupaj z vsemi svetimi prepeval vstajenjsko Alelujo.
Pravijo, da ni trpel. Poslovil se je mirno, spokojno, v tihoti.
Bogu hvala za to...
Nam pa, kot da bi nam ugasnilo Sonce…
V tej neizmerni bolečini pa čutimo tudi globoko hvaležnost. Hvaležnost, da smo ga imeli, da smo smeli biti delček njegovega življenja, da smo bili po njem deležni tolikih milosti in blagoslova…
Dragi naš nadškof, Prijatelj Lojze,
neskončno boli in neskončno Te bomo pogrešali!
Bil si eno samo Srce, ena sama Dobrota, ena sama Ljubezen.
Iskrena hvala za vse…
Odpočij si, veseli se in prepevaj v Svetlobi!
Prosimo Te, ostani z nami v Duhu še naprej, mi Te vsekakor ohranjamo v svojih srcih in nepozabnih spominih!
Dokler se ne snidemo spet, nekoč, nekje…
Iskreno sožalje in sočutje vsem njegovim domačim, prijateljem, vsem bližnjim.
Naj mu bo Stvarnik bogat plačnik za vse!
“Nisi se izgubil kot zven v tihoto,
nisi odšel v nič in pozabo;
po tebi merim stvarem pomen
in tvojo pesem skušam peti za tabo.”
(Tone Pavček)
* * *
