Na današnji dan 10. avgusta 1880 se je rodil general Leon Rupnik.
Med 1. svetovno vojno je kot avstro-ogrski častnik sodeloval pri napadu na Srbijo, kjer je bil tudi dvakrat odlikovan za hrabrost. Leta 1915 je bil prestavljen na italijansko fronto, kjer je bil prav tako odlikovan, leta 1916 pa na rusko fronto. Dobil je celo eno najvišjih avstro-ogrskih odlikovanj, viteški križec Leopoldovega reda prvega razreda. Konec vojne je dočakal kot načelnik štaba Boke Kotorske.
V SHS je prestopil leta 1919 kot generalštabni major. Leta 1933 je postal brigadni general, 1937 pa divizijski. Služboval je na različnih dolžnostih in za to prejel več odlikovanj. Leta 1938 je bil premeščen v Ljubljano, kjer je vodil gradnjo obrambnih položajev – Rupnikove linije po celotni tedanji državi. Ko se je začela vojna, je postal načelnik štaba 1. skupne armade v Zagrebu, ki naj bi branila zahodno in severozahodno mejo z Italijo in Nemčijo. Po kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske, se je iz kratkotrajnega nemškega vojaškega pripora, kjer se je znašel takoj po okupaciji , zatekel v Celje, nato pa se je po nekaj mesecih preselil v Ljubljano. Kljub nasprotovanju komunizmu se takrat še ni začel ukvarjati s politiko.
Septembra 1941 so nanj streljali pripadniki VOS-a in ga lažje ranili, spomladi 1942 pa ga je italijanska fašistična okupacijska oblast skupaj z drugimi častniki bivše jugoslovanske vojske internirala v taborišče Gonars.Od tam je bil odpuščen maja istega leta skupaj z ostalimi častniki, starejšimi od 55 let, nakar se je vrnil v Ljubljano
Odkrito je začel sodelovati z italijanskim okupatorjem junija 1942 po odstopu dotedanjega ljubljanskega župana Jura Adlešiča, nakar je postal župan Ljubljane na predlog Emilia Graziolija, ki je bil takrat prefekt italijanskega okupacijskega območja. Bil je odločen protikomunist, zato je okupatorju predložil načrt za vojaško sodelovanje posebnih slovenskih enot proti narodnoosvobodilnemu gibanju, predvsem proti Komunistični Partiji..
Rupnik je bil že od samega začetka zelo protikomunistično usmerjen. Kot nekateri drugi zahodni generali tistega časa (na primer ameriški general G.S. Patton), je v komunizmu videl večje zlo od nacizma in fašizma, zato je bil v boju proti prvemu pripravljen sodelovati tudi s slednjima. Po kapitulaciji Italije je organiziral Slovensko domobranstvo. Njegova kolaboracija je bila večplastna, od upravne, ideološke in vojaške. Svoje vloge kolaboranta se je že od začetka zavedal in jo je tudi zavestno sprejel, ker je menil, da mora biti advokat naroda v odnosih z okupacijsko oblastjo. Nekoč naj bi bil celo izjavil: »Če je za ta narod treba žreti drek, ga bom tudi požrl.« Kolaboracijo in s tem tudi domobransko vojsko je videl kot potrebno za preživetje slovenskega naroda, predvsem kot sredstvo v boju in obrambi proti komunističnemu nasilju, ki je v prvih letih 2. svetovne vojne med Slovenci zahtevalo veliko civilnih žrtev. Domobranci so Nemce torej potrebovali za oborožitev v boju proti komunizmu, Nemci pa njih za boj proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Hkrati je bilo v tistem času že jasno, da bo Nemčija vojno po vsej verjetnosti izgubila in se je bíl boj, kdo bo po koncu vojne prevzel oblast. Rupnik si vsekakor ni želel, da bi to bili komunisti, ki so bili dobro organizirani že vse od napada sil osi na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941.
Rupnik je domobrancem poveljeval le navidezno, saj niso dovolili da bi poveljeval vojaškemu delu formacije. Prepustili so mu civilno oblast v Ljubljanski pokrajini, vendar tudi to bolj simbolno. Leona Rupnika je na položaj pokrajinske ljubljanske uprave postavil Friedrich Rainer na predlog škofa Gregorija Rožmana. V resnici je pokrajinsko upravo vodil nemški okupator. Neposredni nadzor nad Rupnikovim upravljanjem sta imela nemška svetovalca, esesovski general Erwin Rösener, ki je vodil policijski štab za boj proti partizanom in Hermann Doujak, Rainerjev politični svetovalec za Ljubljansko pokrajino. Vsak svoj javni govor je moral Rupnik predhodno predložiti nemški cenzuri. Nemci so mu tudi določali, kdaj lahko nastopa v uniformi. Po ustanov
