Skorajda z gotovostjo lahko trdimo, da plastične vrečke uporabljamo vsi. Od prodajalca zelenjave do trgovine z unikatnimi oblikovalskimi izdelki. Plastične vrečke so zelo priljubljene saj so poceni, trpežne, lahke, funkcionalne, pa tudi higiensko neoporečne za prevoz hrane in drugega blaga. Čeprav smo plastične vrečke smatrali za nekakšne sodobne ugodnosti, za katere se zdi, da ne moremo brez njih, so na žalost zelo odgovorne za onesnaženje našega lepega planeta. V Sloveniji bodo zato s pričetkom leta 2019 v trgovinah prepovedane brezplačne plastične nosilne vrečke. Bodimo torej za zgled in plastično vrečko zamenjajmo s tistimi iz okolju prijaznih materialov.
Odločitev, ki jo je pred časom sprejela vlada je del spremembe uredbe o ravnanju z embalažo. Evropska direktiva nam namreč nalaga, da letna poraba lahkih plastičnih vrečk do leta 2019 zmanjša pod 90 vrečk na osebo, do konca leta 2025 pa pod 40 lahkih plastičnih vrečk na osebo. Če se vam ukrep zdi precej drastičen, naj vam povemo drugače – s statistiko. Ste vedeli, da v Sloveniji na leto porabimo med 300 in 600 milijoni plastičnih vrečk in od tega kar 89% samo enkrat? To pomeni, da vsak povprečen Slovenec na leto porabi od 150 do 300 plastičnih vrečk. Kaj menite koliko jih recikliramo? Nič več kot samo približno 4%. Na žalost pa ena plastična vrečka odvržena v naravo za svojo razgradnjo potrebuje od 400 do 1000 let.
Danes večino tipov plastike pridobivamo s predelavo surove nafte, prvi plastični material pa je leta 1839 odkril Charles Goodyear s kemično modifikacijo naravnih polimerov in razvil postopek vulkanizacije. Tehnologija izdelave plastike je najhitrejši napredek doživela z napredkom kemijske tehnologije po prvi svetovni vojni. Pravo senzacijo pa je v tridesetih letih prejšnjega stoletja povzročila iznajdba poliamida, bolj poznanega pod imenom najlon, v podjetju Du Pont Corporation. No, kako rečemo ženskim nogavicam drugače? Najlonke in to ime je še danes sinonim za hlačne nogavice. Med drugo svetovno vojno se je proizvodnja najlona usmerila v izdelavo ogromnega števila padal za vojake. Nizki stroški izdelave in možnost natančnega prilagajanja lastnosti materialov namenu pa sta povzročila, da je danes plastika nepogrešljiv del človeškega vsakdana.
Potem, ko smo jih samo en krat uporabili, lahke plastične vrečke romajo v smeti in nato na odlagališče. Vsako leto tako vedno več plastičnih vrečk končuje v naravi in zato na družbenih omrežjih ter v medijih vidimo vse več videoposnetkov in fotografij grmad plastičnih vrečk in druge plastike v naših rekah, mojih, parkih, plažah in ulicah. In če začnejo goreti, zrak napolnijo s strupenimi hlapi, ki škodijo tako ljudem, kot živalim.
Statistika pri poginu slednjih je grozljiva. Zadnje čase je moč zaslediti podatek, da vsako leto zaradi plastičnih vrečk pogine okoli 100.000 živali, kot so delfini, želve, kiti in pingvini. Mnoge živali namreč plastične vrečke zamenjajo za hrano in jih zaužijejo. In kar je še slabše je, da zaužita plastična vreča po poginu in razkroju živali ostane nepoškodovana. Tako ostane v okolju, kjer jo lahko ujame in pogoltne naslednja žrtev. Po izračunih iz začetka letošnjega leta približno 300 milijonov plastičnih vrečk konča samo v Atlantskem oceanu.
Plastika je material, ki traja za skorajda večno. Ker ni razgradljiva se le zlomi na vse manjše in manjše koščke. Odvrženi plastični materiali lahko tako v okolju ostanejo tudi do 2000 let in več. Strupene kemikalije iz plastike in se nahajajo v krvi in tkivu skoraj vseh nas. Izpostavljenost tem kemikalijam pa je povezana z rakom, napakami pri rojstvih, okvaro imunskega sistema, endokrinimi motnjami in drugimi boleznimi.
Plastika je tudi v naši podtalnici: po svetu je na tisoče odlagališč. Pokopane pod vsakim od njih so tudi strupene kemikalije iz umetnih snovi, ki se izlivajo v podtalnico, ta pa se izliva v naša jezera in reke.
Plastika privlači druge onesnaževalce:kemikalije v plastiki, ki jim dajejo trdnost ali fleksibilnost so mastni strupi, ki odbijajo vodo in se držijo predmetov, ki temeljijo na nafti, kot so plastični ostanki. Strupene kemikalije, ki se prihajajo iz plastičnih mas, se lahko kopičijo na drugih plastičnih materialih. To je, zaradi naraščajočih količin plastičnih odpadkov, ki se kopičijo v svetovnih oceanih, resna težava.
Plastika ogroža divje živali in pristane v naši prehrambeni verigi: prostoživeče živali se zapletejo v plastiko, jo jedo ali nabirajo za hrano in z njo hranijo svoje mladiče. Tudi plankton, najmanjša bitja v naših oceanih, jedo mikroplastiko in absorbirajo njene nevarne kemikalije. Drobni, razkosani kosi iz umetne mase se prilepijo na alge, ki so nujno potrebne za vzdrževanje večjega morskega življenja, saj se veliko živali hrani z njimi. Tako plastika roma tudi na naše krožnike. Ste vedeli, da v naših oceanih plastični ostanki prevladajo nad planktonom in sicer v razmerju od 36 proti 1.
Plastika nas stane milijarde: zaradi plastike v rekah in morjih tudi v gospodarskem smisli trpi vse: turizem, rekreacija, poslovanje, zdravje ljudi, živali, ribe in ptice. Finančna škoda, ki se nenehno povzroča, je izjemno visoka. Po podatkih programa Združenih narodov za okolje plastični odpadki povzročajo finančno škodo v višini 13 milijard ameriških dolarjev in ta številka nenehno raste.
Naloga podjetij in vodstev držav sveta je, da pripravijo takšne postopke, zakone in pravila, da bomo čim večji odstotek plastike reciklirali in proizvajali čim manj nove plastike. Sem spadajo tudi lahke plastične nakupovalne vrečke, ki po vsem svetu predstavljajo resen problem. Tukaj je nekaj smernic, kaj lahko naredimo sami: