“Ne morem biti tiho! In tudi ne bom tiho!”
Preziram vse pametnjakoviče, obeh spolov, ki so si drznili – pod krinko “svobode govora in lastnega mišljenja” – kakorkoli omalovažujoče, pritlehno, podlo, zaničevalno, oholo, nečloveško in kritikastrsko pisati svoje ogabne komentatorske umotvore o človeku-reševalcu, katerega so dobesedno zbili na eni izmed cest ljubljanskih, ko je hitel nekomu reševat življenje. Kdor ni doživel tistih mili-sekund (ki se ti resnično zdijo kot eoni – kot je zapisala gospa-reševalka Nataša), ko čakaš, ves v strahu za lastno življenje, da bodo prišli reševalci, ki so tvoje, takrat edino preostalo upanje, torej, tisti, ki tega ni doživel, NIMA NIKAKRŠNE PRAVICE o izražanju česarkoli.
Tako enostavno je to! Amen! Klicaj! In – basta! NIMA! Ker ne ve in tudi vedeti ne more, kako strašljivo strašansko je tisto čakanje, ko ti življenje dobesedno visi na nitki. In, kako odrešujoč je občutek, ko k tebi, do tebe, pridejo ljudje, ki so v bistvu resnično samo ljudje, ki opravljajo poklic reševalca ali pa zdravnika, ki je – včasih – poleg reševalca. Ko pridejo k tebi, ti čudoviti ljudje in ti rešijo najsvetejše, kar ti je Mati Narava naklonila – življenje. Sam sem to doživel. 27.07.2018. In prav ti nad-sočutno nad-človeški ljudje, ki so prileteli, pridrveli k meni, pravočasno, so me rešili in mi omogočili, da lahko – zdaj in tukaj – pišem te vrstice.
Neskočno sem jim hvaležen! Neskončno jim bom hvaležen – na vekov veke! Neskočno so jim hvaležni tudi moji najbližji! Neskočno!
Porkamotorka, soljudje, pa imejte, no, vsaj toliko najosnovnejšega človeškega dostojanstva in se vsaj skušajte vživeti v pretresljivo človeško odkrito, kot kristalno čista solza čisto pisanje gospe Nataše, ki je po poklicu reševalka, drugače je pa samo človek, tako kot sleherni izmed nas.
Sam sem igralec. Še vedno. Kot igralec bom tudi umrl. Poklic igralca ni lahek. Ne v fizičnem, še manj v psihičnem smislu. A mi po izkušnji, ki sem jo lani doživel (infarkt), niti v sanjah ne pade na pamet, da bi svoj poklic (ki je v bistvu – poslanstvo), skušal primerjati s poklicem reševalca. Če zaradi drugega ne, že zaradi tega ne, ker jaz na odru umrem “za hec”, reševalci pa lahko rešijo neko človeško življenje “hudo zelo za res!”.
Če le pridejo pravočasno do sočloveka. To, da lahko pridejo pravočasno do za življenje svoje lastno borečega se sočloveka, to pa jim MORAMO omogočiti, vedno, vsakič, in povsod, prav mi, ostali ljudje, katerim ni dana milost tovrstnega poslanstva – biti reševalec.
Sram me je za vse tiste ljudi, ki so se lotili komentiranja reševalčeve prometne nesreše na tako nečloveški način. In ponosen sem na gospo-reševalko Natašo, na njen človeški zapis.
Moj poklon, globok in hvaležen, ljudje, ki opravljate poklic reševalke in reševalca. Moj človeško najglobji, neskončno hvaležni – POKLON! Do tal in še globje! In ena neskončna – HVALA!
Roman Končar, igralec
