Če bo zakon sprejet tak, kakor je zdaj predlagan, bo omejitev veljala za javne vrtce in zasebne vrtce, ki jih sofinancira država. To zajame praktično vse vrtce, saj vsi na neki način dobivajo državni denar, bodisi iz državnega bodisi občinskega proračuna.
Zato bo staršem, ki svojih otrok kljub temu ne bi želeli cepiti, ostala možnost, da otroke vozijo k zasebnim vzgojiteljem. Če bi jih ti seveda želeli vzeti v varstvo. Vzgojiteljev je trenutno po podatkih ministrstva za izobraževanje 333, vsak pa lahko varuje največ šest otrok.
Politiko so k pisanju zakona spodbudili tudi zadnji primeri ošpic. Z dvigom precepljenosti želijo preprečiti izbruhe nalezljivih bolezni, kot se je to zgodilo v soseščini. V Ljubljani je proti najhujšim nalezljivim boleznim zaščitenih le še 89 odstotkov populacije. Politika in stroka želita, da bi se precepljenost znova dvignila na 95 odstotkov in da bi se torej cepljenju izognili le tisti, ki jim to preprečuje bolezen.
Zakonodajnim rešitvam so naklonjeni tudi, ker pediatre razbremenjuje prijav staršev necepljenih otrok na inšpektorat. Obveznost prijave pa ruši zaupanje med bolnikom in zdravnikom. Prav tako so naklonjeni predlogu, po katerem starši sami ne bodo mogli pred komisijo za cepljenje. Takih staršev je vedno več, zaradi česar je komisija obremenjena, otroci, ki dejansko ne smejo biti cepljeni, pa morajo čakati na obravnavo, je pojasnjeval Baš.
Njegov kolega Marko Pokorn pa je znova ponovil, da so cepiva varna, želi pa si, da bi z dvigovanjem precepljenosti varna postala tudi slovenska družba.
Medtem se je oglasila tudi že skupina strašev necepljenih otrok, prepričana, da je zakon protiustaven, saj da skupini državljanov omejuje pravico do vpisa v vrtce, šole in na fakultete.
