Ob dnevu samostojnosti in enotnosti - Bog živi Slovenijo!
Da bomo zgradili demokratično in pravno državo, smo se zavezal is plebiscitom 1990 in leto pozneje potrdili s sprejetjem ustave.
Letos torej mineva 28 let od prelomnega 23. decembra 1990, ko se je na plebiscitu skoraj 90 odstotkov vseh volilnih upravičencev odločilo za samostojno Slovenijo. Rezultate plebiscita so uradno razglasili tri dni pozneje, zato 26. decembra zaznamujemo državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti, ki je tudi dela prost dan.
Na plebiscitu je glasovalo 93,2 odstotka vseh volilnih upravičencev, od katerih se jih je za osamosvojitev izreklo 95 odstotkov - ali 88,5 odstotka vseh. Da je plebiscit uspel, je bilo znano že nekaj po 22. uri, ko so prešteli okoli 60 odstotkov glasov. Predsednik Demosa Jože Pučnik je takrat izrekel znameniti stavek, da Jugoslavije ni več in da gre zdaj za Slovenijo.
Letošnja osrednja državna proslava je bila že v petek v ljubljanskem Cankarjevem domu. Predsednik vlade Marjan Šarec je v govoru opozoril na nesprejemljivost delitev na domoljube in tiste, ki to niso. Domoljubje po njegovih besedah ne pripada samo nekaterim, temveč je pravica, predvsem pa dolžnost vsakega izmed nas. Kritičen je bil tudi do vseh vrst ekstremizma.
Osamosvojitev Slovenije je bila najlepši in najbolj avtentičen trenutek mojega političnega, svetovno nazorskega opredeljevanja, bila je blagoslovljeni trenutek - kairos, ko je Slovenija stopila v obdobje nove rasti in kakovostnega vzpona! Na nas je, da uresničujemo vizijo moderne, razvite, evropsko primerljive samostojne države, z svobodo in pravico za vse. Bog blagoslovi Slovenijo!
Osamosvojitev sama po sebi je bila in je čisto v redu, problem je samo v tem, da nismo obračunali s komunistično preteklostjo in razmišljanjem. Uradno smo v EU, mentalno pa Balkanci s komunistično moralo. Mislim, da se Pučnik v grobu obrača. Smo že mislili, da nižje ne moremo pasti, pa očitno dna še nismo dosegli.
Zadnja desetletja so nas učili, da ni primerno, da poudarjamo svoje slovenstvo. Bili smo državljanke in državljani, sramežljivo in le ob večjih praznikih, tudi Slovenci in Slovenke. Progresivni konsenz je bil, da je biti Slovenec sumljivo, da smrdi po naftalinu iz 19. stoletja in da to ni primerno za nove globalizirane čase.
Milan Kučan je imel drugačno željo kot večina slovenskega naroda
Njegova vloga v osamosvojitveni vojni ni pojasnjena, obtožba o njegovem izdajstvu je bila na sodišču zavrnjena.
Preseneča me, da samostojna Slovenija za gospoda Milana Kučana ni bila njegova želja, »intimna opcija«. Kot Milan Kučan je imel pravico, da ima drugačno željo, kot večina slovenskega naroda. Vendar to pravico je izgubil kot predsednik Republike Slovenije. Če to vendar ni izdajstvo, je pa moralna sprevrženost: biti predsednik države, ki je ne maraš.
Dodajmo še sedanja sovražna dejanja proti večini državljanov: bančna luknja, kraja državnega premoženja, nespodobno gospodarjenje v državnih podjetjih in načrten razkroj slovenskih vrednot, kratko malo genocid, bi morali zamolčati. Takšno je sporočilo z Ilove gore.
Zadnje mesece smo priča intenzivnim prizadevanjem za ponovno razvodenitev slovenske osamosvojitve. To ni nekaj novega. S tem smo se srečevali že takoj po koncu Vojne za Slovenijo in kasneje se je samo še intenziviralo. Posebno aktivni so bili pri tem nekateri člani Zveze borcev, ki so jo razglasili za operetno, ker je bilo v njej premalo padlih. Pogrešali so tudi njen »revolucionarni karakter«: pobijanje lastnih ljudi.
Zelo razočarani so bili tudi mnogi preprosti osamosvojitelji, ki so pričakovali, zaradi svoje aktivne udeležbe v Vojni za Slovenijo, vsaj senco privilegijev in predpravic, ki so jih uživali nekdanji partizani. Nenazadnje so se oni borili za slovensko Slovenijo, partizani pa za Titovo Jugoslavijo. Nič od tega se ni zgodilo. Njihovo razočaranje je z vsakim letom hujše in tragičnejše. Postajajo najhujši kritiki Slovenije. Imajo občutek, da so prezrti, pozabljeni in zanemarjani. Zato imajo razni Lipič & Co toliko več uspeha in pristašev. Zlorabljanje zamer je vedno, zlasti pa v politiki, najuspešnejše!
Koliko je bilo pomembno članstvo v ZKS za kariero v TO? Do kdaj je bila rdeča zvezda, kot oblika prasimbol, pri komunistih pa znak pripadnosti svetovni proletarski revoluciji pod vodstvom Lenina, Stalina in Tita, del uniforme TO? Kaj pravzaprav hoče predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo, razen da jim jemlje še zadnjo trohico družbene veljave, s popravljanjem zgodovine. Se iz slovenske osamosvojitve samo norčuje, ali ima z njenim »popravljanjem« ali ponarejanjem politične namene. Gotovo razume zgodovino v funkciji politike za nazaj? »Nije krivo dete, kriv je odgoj«, so modrovali v moji mladosti.
V slovenski vojski je bilo pod zadnjo ministrico, pripadnico komunistov, iz vesolja mogoče opaziti njeno ideologizacijo. Zato ni slučaj, da so nekateri njeni oficirski pripadniki tudi pri navezavi na Titovo TO tako aktivni. Je to v skladu z ustavo? Duhom slovenske osamosvojitve? Kako to, da ustrezni parlamentarni odbor ni opazil teh, za slovensko družbo skrajno nevarnih razmer v slovenski armadi?
Predstavljajmo si, da bi danes morali svoje interese uresničevati v skupni državi in jih žrtvovati v sporu med Hrvaško in Bosno in Hercegovino, med Srbijo in Kosovom, med Makedonijo in Grčijo, da bi se ukvarjali z dinarji, s proračunom zvezne države in vsemi zgodbami med Hrvati in Srbi. Dovolj imamo že svojih zgodb. Zato mirno dvignimo kozarce ob našem prazniku!
Mar torej danes zaman dvigujemo kozarce k največjemu slovenskemu prazniku? Ne. Tudi mi imamo državo, ki je v vrtincu mednarodnih interesov, naša edina varovalka. Ne glede na to, da ni še povsem shodila, da se nam zdi, da so vse prejšnje v katerih smo živeli, bile včasih spretnejše, celo marsikdaj in marsikje boljše, je ta samo naša. Predstavljajte si, da bi danes morali svoje interese uresničevati v skupni državi in jih žrtvovati v sporu med Hrvaško in Bosno in Hercegovino, med Srbijo in Kosovim, med Makedonijo in Grčijo, da bi se ukvarjali z dinarji, s proračunom zvezne države in vsemi zgodbami med Hrvati in Srbi. Dovolj imamo že svojih zgodb. Zato mirno dvignimo kozarce ob našem prazniku.
Vprašanje plebiscita je še isto leto postalo ključno na poti v samostojno Slovenijo, potrebovali smo pravne temelje za osamosvojitvene korake.
Naključje ali pa tudi ne, to se je dogajalo v adventnem času, ko smo v pričakovanju novega rojstva, kar daje dogodkom dodatne simbolne dimenzije. To so bili štirje tedni enotnosti, ko so naši politiki – z leve, z desne, rdeči in črni in drugih barv, hodili skupaj po slovenskih trgih, mestih in vaseh, kjer so naznanjali in vabili ljudi na plebiscit za samostojno Slovenijo. Nikdar prej in nikoli kasneje, ko so stekle priprave na osamosvojitev, in tudi danes ne, o taki enotnosti ne moremo govoriti. Enotnost politične elite je bila kratkotrajna, bila pa je ključna, saj je slovenski narod opogumila in prepričala, da se je na plebiscitu izrekel za samostojno državo Slovenijo.
