Rak rana Slovenije

Bolezen
V življenju imamo ljudje več obdobij. Mladost… brezskrbna, lahka leta za marsikoga od nas in to obdobje se, ko ga pogledaš nazaj… iz nekega  drugega obdobja zdi najlepše, najbolj romantično. Večina nas se otroštva, najstniških let spominja z veliko čustvi. Lepi spomini po navadi premagajo in nagnejo tehtnico spominov na tisto lepo stran. 

Na prijetno in toplo, mehko stran… igre z vrstniki po bližnjem gozdu, preganjanje poletne vročine v vaškem potoku, snežni gradovi v kratkih zimskih dneh. Tudi premrle male roke so lep spomin. A se spomniš kako nas je zeblo? Se spomniš jezu poleti?Na vse to pomislim tudi jaz. Pravzaprav to so moji spomin. Moji lepi dnevi. Moje otroštvo. Ko sedaj gledam in opazujem svoje otroke pri odraščanju v preživljanju brezskrbnih dni se komaj zavem. Zares z dušo in srcem zavem kako lepi dnevi so za mano. Tudi spoštujem sedaj marsikatero stvar, dogodek, besedo bolj kot takrat, ker jo razumem. 

Zdaj komaj razumem marsikateri stavek, ki mi ga je kdo od ljudi, ki jih več ni rekel. Delil je svojo izkušnjo z mano, mi dal nasvet pa ga kot vihrav otrok nisem upoštevala. Poslušala ja, a nisem slišala… slišim in poslušam ga sedaj… zdaj se zavedam marsičesa.Tako, z veliko čustvi in nostalgije se nekateri izmed starejše generacije spominjajo bivše države Jugoslavije. Mlada, neka druga leta. Lepa in brezskrbna a ob vseh lepih spominih je tudi marsikateri, ki je bolj grenak in ne tako prijeten na nek način prijetno nostalgičen in se tudi ob njem nasmehneš. Prašek so starši kupovali čez mejo, bomboni so bili pravo razkošje in čokolada... tista fina… vijolična…kavbojke za mamo in kava za očeta. Pač ni bilo in takrat je bila pot čez mejo le za te stvari sama po sebi razumljiva. Zato se mi zdaj zdi, da ljudje ne hrepenijo toliko po časih rajnke države kot po časih svoje mladosti.  Spominjajo se brezskrbnih dni in ne toliko kaj jim je ta država nudila. Bile so torej dobre in slabe stvari. Tako v državi kot v mladosti. Na pomanjkanje teh in onih materialnih stvari se nasmehnejo kot se jaz spomnim z nasmehom na obrazu pretepa s sošolcem ali popraskanih kolen po padcu s kolesom. Dobro in slabo… vedno sta ti dve strani in bolj si časovno oddaljen bolj si razsoden. Nostalgičen, razumevajoč?  Ali pa se samo sprijazniš?
Tako v naše telo morda v nekem obdobju zaide tudi bolezen. Nekatere bolezni pridejo tiho. Neopazno a so vseeno zelo in toliko bolj nevarne, smrtonosne. Prav po tiho se v telo naseli bolezen. Tam se lepo ugnezdi in razvija saj simptome, ki jih oddaja telo, ko se brani naj pogosteje ignoriramo. Pripišemo jih slabemu dnevu, vremenu morda tudi trenutnemu razpoloženju. Zamahneš z roko in greš naprej. Dan za dnem… minevajo tedni, meseci morda tudi leta preden se nekdo prav  zave, da je bolan, da nekaj ni v redu. Najpogosteje se to dogaja pri raku. Dolgo se ljudje ne zavejo bolezni in nevarnosti, ki jih razžira in napada od znotraj. Prav počasi in vztrajno seje svoje smrtonosne metastaze po celem telesu. Polasti se vsega telesa, zajame vse življensko pomembne  organe. Marsikdaj in velikokrat se te bolezni zave posameznik prepozno, ko se pravzaprav odloči med bojem, ki je že izgubljen in čakanjem na smrt. Kaj bo storil? Zadnji boj? 

V bolnišnici, ko se v nekem lažnem upanju v objemu zdravil bori proti smrti, ko ne ve kaj ga utruja bolj… je to bolezen ali zdravila, ki dobesedno žgejo telo in bolezen iz njega. Ali bo preostanek življenja preživel doma? Ponosno, pokončno in brez obupa in obžalovanja počakal na zadnjo uro? Predal svoje telo Bogu mirno in ponosno.

Tako kot ta  smrtonosna bolezen v telo so se v našo državo, naše telo zažrle neke stare sile. Kot metastaze po telesu so se stari kadri, nostalgiki in tisti, ki jim Slovenija ni bila nikoli dobra zamisel in so si v letih osamosvajanja celo prizadevali, da se ta ideja o osamosvojitvi in odcepitvi nikoli ne bi uresničila in udejanila. A se je. Jugoslavija je razpadla. Slovenija pa se je osamosvojila. A so osamosvojitelji v vsej gorečnosti in ponosu spregledali in zanemarili znake bolezni. Zanemarili so začetke in simptome širjenja raka…niso ga ustavili , niso ga zdravili. Tudi, ko so znaki bolezni postajali očitnejši in agresivnejši se Slovenija ni odzvala… zamahnila je z roko in znake ter bolečine kar predihala namesto, da bi ukrepala in začela reševati svoje bolno telo. Reševati svoje telo pravočasno. Metastaze so se počasi širile in se polaščale vseh pomembnih mest in organov v telesu mlade, samostojne Slovenije. Pomembna mesta v sodstvu, policiji, vojski, vladi, v vrhove in vodstva vseh pomembnih institucij, podjetij in bank. 

Te male bolne celice so se razširile in zajele celo telo. Kot koreninice bršljana se oklepajo telesa od zunaj, metastaze pa ga požirajo od znotraj. Slovenija, naša lepa dežela je bolna. Kako jo bomo pozdravili? Se to, v takšne nore globine bolno telo sploh še da pozdraviti? Je v nas še dovolj moči za ta pomembni boj? Globoko je bolna Slovenija in škoda, ki jo je bolezen povzročila je velika in misel na zdravljenje se zdi nemogoča. Kako vse te bolne celice odstraniti iz telesa? Kako pozdraviti srce države? Sodstvo… največjo rak rano te države. Najbolj pomemben organ v telesu srce, tako je v državi najpomembnejše sodstvo. Ali bomo uspeli? Zbrati pogum za zdravljenje, očiščenje? Boj za pravno državo bo težak…kot je kemoterapija naporna in težka za telo. Za tiste dele telesa, ki je še zdravo bo težak boj za ponovno vzpostavitev pravne države. Za začetek tega boja bo potrebno veliko poguma a ga bo potrebno zbrati. Dovolj je bilo primerov kot so dr. Novič, Patria, Tadej Strehovec, Kangler dovolj je laži in konstruktov! Dovolj je preganjanja nedolžnih medtem, ko na drugi strani ni pomembno nič drugega kot to kako se kdo piše oziroma za koga kdo dela, čigav je, koga pozna. Uprimo se tej bolezni. Ne stojmo več in nemo zanemarjajmo simptome bolezni. Zdravljenje bo dolgo in naporno, morda se bo na trenutke zdelo, da je zaman. Morda bomo na trenutke utrujeni in naveličani ampak to je naše telo, naša država, naše življenje. Moramo zmagati . Bomo zmagali. Zmagali nad uničujočo jugo nostalgijo in starimi rdečimi kadri in njihovimi podmladki. Kako? Podpreti bomo morali sedanjost in tiste, ki so si želeli in prizadevali za samostojnost in Slovenijo kot tako. Potrebno bo začeti živeti za danes za jutri. Potrebno bo dvigniti glavo in se uzreti v prihodnost  na preteklost pa gledati  z nasmehom na ustnicah na  lepe spomine. Ozdravljena bo Slovenija takrat, ko bo začela dihati za jutri in se bodo tisti, ki poskušajo oživiti staro propadlo Jugoslavijo, svojo mladost sprijaznili, da tega ni več, da je minilo. Mladosti se ne da vrniti. Lahko pa živimo lepo tukaj in sedaj. Rešimo Slovenijo.