Rdeče Plemstvo in Načela Kadrovanja
Čeprav ne spadamo med »stare« države, smo uspeli prestopiti mejo polnoletnosti in nam zato romantična naivnost v razmišljanjih ne pritiče več. Slovenci smo še vedno ponosni na osamosvojitev, ne pa tudi na stanje v državi. Po več kot četrt stoletja je povsem jasno, da smo od lastne države (ne samo v ekonomskem smislu) pričakovali bistveno več. Eden najbolj problematičnih signalov zadnjega obdobja je množično izseljevanje mladih in izobraženih, skratka najbolj perspektivnih kadrov. Njihovo sporočilo je jasno: »ker v Sloveniji ne vidimo več svoje prihodnosti, jo zato iščemo v tujini.« Po nekaterih najbolj pesimističnih ocenah gre za kadrovsko katastrofo enake dimenzije, kot jo je v devetdesetih doživljala Srbija. Odhajajoči intelektualni potencial kot najpogostejši razlog za izselitev navaja brezizhoden položaj, saj zaradi klientelističnega modela globoke države, kljub nesporni strokovnosti, ne more napredovati.
V Sloveniji smo dokončno ustoličili tako imenovano Rdeče plemstvo. Začetek negativne selekcije se je pričel že precej prej in je svoj cilj dosegel v desetletja dolgem procesu, v katerem so bili najbolj vneti nagrajevani za svoja gnusna ravnanja s slovensko poslovno in intelektualno elito. Njihova vloga se je v slovenski družbi, ob spoznanju, da so lustracije nikoli ne bo prišlo - trajno utrdila šele desetletja po osamosvojitvi. V svojem bistvu gre za eno najbolj perverznih iger slovenske politične in gospodarske scene. V maniri Severne Koreje smo vzpostavili nasledstveni sistem krvave elite. Gre namreč za potomce tistih ljudi, ki so zavirali ali se odkrito borili proti slovenski samostojnosti. Največkrat za sinove in hčere tistih, ki odgovorni za sistematično uničenje resničnega slovenskega intelektualno, gospodarsko, kapitalskega potenciala. Svoj status so si pridobili z režiranimi sodnimi procesi, disciplinskimi preganjanji, onemogočanjem akademskih karier, medijskim uravnavanjem prostora ... Njihovi očetje so morili z orožjem, tretja generacija pa za svoje mračno poslanstvo uporablja predvsem medije in upravljanje z državnim premoženjem. Z zvrhano mero cinizma lahko trdimo, da je opisano rdeče plemstvo pomembno prispevalo k procesu naše »osvoboditve«. Sistematično in zelo učinkovito so nas osvobodili tradicionalnih slovenskih vrednot, kulture in enako pogubno - naše lastnine.
Resnični plemiški naziv je, poleg z dedovanjem mogoče pridobiti z izrednimi vojaškimi sposobnostmi, podjetnim grajenjem ekonomske moči in drugimi zaslugami za državo in vladarja. Vstop v rdeče plemstvo se pridobi v času vladanja trde levice (in z njeno pomočjo), ter seveda na račun davkoplačevalskega denarja. Skupna značilnost rdeče aristokracije je, da se nihče od njih za preživetje nikoli ni pomeril na resničnem trgu! Čeprav javno radi citirajo Piketty-ja, v vsakodnevnem življenju počnejo nasprotno - svoje nekorektno pridobljene privilegije želijo za vsako ceno zadržati in jih prenesti na naslednjo generacijo. Pri tem uporabljajo model tristopenjskega kolobarjenja med politiko, državnimi podjetji in/ali javnim šolstvom in športnimi zvezami.
Večina klanov ima v »igri« že tretjo generacijo. Če jim bo prenos tudi drugič uspel, bo to z veliko verjetnostjo prva generacija, ki bo čez nekaj časa smela pokazati realno finančno moč in premoženje svojih družin. Nekako v slogu ameriških mafijskih družin iz časov prohibicije: »ne sprašuj me, kako sem zaslužil svoj prvi milijon in pošlji vnuke na pravno fakulteto!« Bogastvo slovenskega rdečega plemstva je plen prisvojen v netransparentnih krogih razvlečene slovenske tranzicije – od kraje zlatnine, ur, pohištva in slik preganjanim po drugi svetovni vojni, do »privatizacije« na račun poceni kreditov iz državnih bank. V širši javnosti in z obilno pomočjo medijev, se zaradi opravičevanja statusa omenjenih družin drži neupravičena podoba svetovljanstva. Večina teh »strokovnjakov« si je svoje mednarodne reference nabirala po svetu v času socializma. V tujino so odšli kot predstavniki (delegati) bivše države na delovna mesta v mednarodnih organizacijah (Svetovna banka, IMF...). Položajev torej niso pridobili na podlagi selektivnega pristopa temveč zaradi kvotnega sistema in notranjih odločitev takratnega političnega vrha. Te vrste kadrovska politika je izbirala kandidate z jasnim (največkrat udbovskim) poreklom in relativno solidnim intelektualnim potencialom. Zaradi dolgoletnega službovanja v mednarodnih organizacijah in največkrat zgolj zaradi znanja tujih jezikov se je iz njih pričelo oblikovati strokovnjake in jim tlakovati pot na vrhove v domovini. To sistematično produciranje lažnega svetovljanstva se še danes nadaljuje. Stopnja družinskega nasledstva je povsem primerljiva s srednjeveškim sistemom vladanja.
Kako se iz srednjega veka vrniti v 21. stoletje? Ker je bil proces lustracije onemogočen, bi bilo resno razmisliti o širšem projektu »crowdsourcing« zbiranja podatkov o ljudeh, ki nam dejansko vladajo. Kvazi elite je najlaže razkrinkati tako, da se jim prepusti oder pred očmi javnosti. Prav zato se slovenski sodniki, aktivni upokojeni politki in nečaki iz ozadja kot hudič križa bojijo javnih nastopov. Nihče namreč ne zna ljudem predstaviti njihove nesposobnosti tako dobro, kot oni sami!
NAČELA KADROVANJA
RDEČE PLEMSTVO predstavljajo družine (z intelektualnim potencialom), ki so svoje premoženje in položaj pridobile po 2. svetovni vojni, zasedajo ključne položaje v družbi ter svoj status načrtno prenašajo na naslednje generacije.
UDBOVSKA DECA (Položaji pridobljeni brez intelektualnega potenciala, na temelju “krvavih rok”, za posebne zasluge za globoko državo)
PRESTOPNIKI (Osebe, ki so bile ujete v prestopkih in so pripravljene sodelovati, da se izognejo pregonu in izobčenju)
Vlada narodne enotnosti zoper globoko državo: Skupno (so)delovanje fragmentiranega slovenskega vodstvenega in intelektualnega potenciala. Ne glede na njegove ideološke ali kakršnekoli druge razlike, ter spore. Globoka država je sovražnica vseh dobronamernih in poštenih ljudi!
Sprejeti mednarodno prepletenost gospodarstva, kot našega edinega možnega okvira delovanja. Predolgo trajajoči ekonomski nacionalizem nam pred očmi uničuje gospodarske temelje suverenosti. Majhnost lahko postane prednost le ob gospodarski odprtosti, sprejemanju gospodarskemu okolju naklonjenih odločitev in strateškem fokusu na ustvarjanje nove vrednosti s pomočjo znanja.
Brez vrhunske ekipe ni mogoče uspeti. Okolje v katerem odlična ideja ali pa preprosta resnica, zato ker jih je izgovorila napačna oseba postanejo velika neumnost in debela laž – ne more prosperirati. Predolgo nas vodijo ljudje brez potrebnega znanja in izkušenj. Kot produkti negativne selekcije ne premorejo zgodovinskega poguma in zadostne samozavesti, kaj šele nujnih razvojnih ambicij.
Resna nevarnost za obstoj demokracije ni v obstoju tujih totalitarnih režimov, je tik pred drugo svetovno vojno napisal Erich Fromm. Predstavlja jo obstoj naših lastnih omejitev, ko dajemo prostor zunanjim avtoritetam, misleč da bodo zastopale naše interese. Zato se klečeplazno poklonimo disciplini enotnosti in postavljamo v odvisnost drugim, ker nimamo poguma, da bi zastopali lastno stališče. Resnično bojno polje (vključno z rešitvami) se ne nahaja v Bruslju, temveč pri nas doma.
