Slavko Avsenik legenda brez naziva

Desetletja je živel v Ljubljani, a ni prejel nagrade svojega mesta, imel je najbolj odmevne koncerte v hali Tivoli s po 7000 poslušalci, pa ni bil dovolj dober, da bi postal častni meščan Ljubljane, napisal je tisoč melodij, med katerimi jih vsaj deset, dvajset, trideset pozna ves svet, kar je neuslišan sen in želja tisočev skladateljev po vsem svetu, pa ni bil dovolj vreden, da bi dobil katero koli strokovno ali panožno nagrado, ne Župančičevo, ne nagrado Prešernovega sklada, ne Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev, katerega član je sicer bil, kaj šele veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Ker ni bil kulturni povprečnež.

Danes se spomnimo tistih velikanov, ki so našo kulturo postavili na svetovni pidestal kulturnih presežkov.

Prosim delite naprej, v trajen spomin na kulturnega velikana.

Pesem Morda pa nekoč pa je odgovor na zapis, ki ga je Slavko Avsenik pustil ob zadnjem obisku cerkvice sv. Petra, ko je zapisal: »Nikoli ne veš, kdaj se spet srečamo.« Kot da bi takrat vedel, da bo to njegov zadnji obisk domače cerkve.