Slovenski eksodus leta 1945: Komunizem, partizanski teror in kdo so bili domobranci

Za milijone oseb, predvsem v delu Srednje Evrope in v vsej Vzhodni Evropi leto 1945 ni pomenilo konca 2. svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom, temveč je bilo začetek novega, še hujšega zasužnjenja pod komunistično strahovlado in diktaturo.

Domobranci niso bili izdajalci naroda, saj “večina domobrancev ni hotela nič drugega kakor svobodno in demokratično Slovenijo”. Do spopada s partizani je prišlo, ker so protikomunisti nasprotovali temu, da bi v Sloveniji zavladal totalitarni komunizem.

Slovenske demokratske politične stranke so se večinsko odločile za neoborožen odpor. To je bil t. i. ‘evropski model’ odporništva in uporništva, ki ga je sprejela večina evropskih vlad in političnih vodij v državah, zasedenih po nacistih.

Že 16. septembra 1941 je KPS odločila, da po njej ustanovljeni Slovenski narodno-osvobodilni odbor “v boju proti okupatorju edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju”. Drugi odlok še natančneje izraža to izključenost: vsak partizan sme ubiti na licu mesta kogarkoli bi zalotil z orožjem v roki in ne bi pripadal OF. KPS/OF sta si torej nasilno in popolnoma nezakonito prilastili izključenost do upora proti okupatorju in do prevzema oblasti, kar sta potem dosledno in z nasiljem začeli izvajati.

Boris Kidrič je leta 1942 izjavil, da se moralnemu in političnemu pritisku vsenarodne osvobodilne borbe priključuje še narodnoosvobodilni teror Varnostne obveščevalne službe. Samo komunistična dvoličnost in cinizem moreta istovetiti dva med seboj se izključujoča pojma, kot sta osvoboditev in teror. S tem nam postane razumljivo, kako da je tako opevana “osvoboditev” leta 1945 v resnici bila samo začetek “državnega terorja” in strahovlade, ne pa svoboda, demokracija, pluralizem, pravne države, osebne svoboščine idr.

Brez vsakega pridržka smemo trditi, da je do oboroženega odpora prišlo zgolj zaradi nenehnih in krutih umorov, ki so jih komunistični partizani izvajali nad nedolžnim in domoljubnim slovenskim ljudstvom. Slovenski protikomunisti so po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine imeli na izbiro samo dve možnosti: ali se priključiti komunistom in se s tem odreči svojim idealom ter tvegati svoje življenje, ali pa za samoobrambo sprejeti orožje od okupatorja. Večina prizadetih je v tem videla edini izhod za to, da se obvaruje gotove usmrtitve.

Na VII. kongresu Kominterne je bil vsem evropskim partijam dan ukaz, da začnejo ustanavljati ljudske fronte. Njihovo glavno geslo je bilo po ukazu Kominterne antifašizem. Že odtlej je partija ožigosala za fašista vsakogar, ki se ni podredil ljudski fronti. Slovenski partijci so zvesto izpolnjevali ta navodila.

Italijani niso imeli zaupanja v Vaške straže, zato jim niso dovolili, da bi se med seboj povezale in niso imele enotnega poveljstva. Upravičenost silobrana Vaških straž je slonela na haaški konvenciji, ki v členih 42 do 56 govori o vojaških zasedbah. Vsa mednarodna praksa za zasedeno Evropo 1939–1945 kaže na tovrstno sodelovanje, ki pa ni bila kolaboracija. Za slovenske razmere je najpomembnejši 43. člen z vidika ustanovitve Vaških straž in domobrancev, ki pravi: “Kjer je legitimna oblast prešla v roke okupatorja, mora ta podvzeti vse, kar je v njegovi moči, da obnovi in zajamči javni red in varnost, kolikor je to mogoče.”

[Objavljeno besedilo predstavlja odlomke iz knjige dr. Jožeta Ranta: Slovenski eksodus leta 1945.]