Vladno poročilo glede afere z maskami

Svetovna pandemija covida-19 je zelo dobro orisala politično podobo Slovenije. Jasno je pokazala, kdo so politiki, ki resnično želijo dobro Sloveniji, kdo so tisti, katerih namen je spodkopavanje in v kritičnih trenutkih odpovedo.
Pokazala je, kateri mediji so dejansko verodostojni in neodvisni ter kateri so si za poslanstvo zadali ustvarjanje afer iz vzetih besed iz konteksta. Zadnja takšna afera je razdelila slovensko javnost, ustvarila kar nekaj protestov ter na plan privabila »afere« iz davnin, ki so že zdavnaj dobile svoj epilog. A za razumevanje afere »zaščitna oprema« je treba poznati celoten kontekst in tega delno razkriva vladno poročilo, za celoto pa je treba pogledati še kakšno novinarsko konferenco zadnjih dni Šarčeve vlade. 

Marjan Šarec je še 27. februarja razlagal, da je zaloge dovolj, da je izdelan načrt za primer izbruha epidemije, četudi je bil le-ta ustvarjen leta 2006 za ravnanje v primeru epidemije gripe in je bil namenjen za seznam potreb osebne zaščitne opreme za Upravo za zaščito in reševanje ter je med drugim predvideval zgolj 7000 kirurških mask na dan.

Ta dan so prvič tudi preverili zalogo v blagovnih rezervah in odredili, da se iz nje da 48.000 mask, 5000 kombinezonov in 500.000 rokavic ter da se zaloga nadomesti do 31. decembra 2020. Zdravstvenim ustanovam je bila dovoljena samostojna nabava potrebne opreme.

Medtem pa je na področju nabave zaščitne opreme že vladal kaos. Svetovna zdravstvena organizacija je 3. marca zaprosila industrijo in države, da proizvodnjo zaščitne opreme povečajo za 40 odstotkov. Namreč, cena zaščite opreme se je dražila, kirurške maske so bile že 6-krat dražje, respiratorji N95 3-krat, zaščitna obleka 2-krat. Na dobavo se je čakalo več mesecev, razširila se je manipulacija trga, oprema se je prodajala ponudniku z najvišjo ponudbo. Na trgu so se pojavili ponaredki in »pirati«, ki so bili za dobiček pripravljeni narediti marsikaj. Kitajska kot glavna proizvajalka zaščitne opreme je šele sredi marca uvedla prve ukrepe za zajezitev kriminala pri nabavi zaščitne opreme.

Do potrditve prvega primera pozitivne okužbe v Sloveniji je takratna vlada širši javnosti razlagala, da ukrepi niso potrebni, da je zaloge dovolj, da vsi, ki menijo drugače, delajo paniko, da virus mogoče v Sloveniji je, a očitno ne tako razširjen, da bi ga zaznali. Marjan Šarec je celo izjavil: »Neustrezno je, da zdravi ljudje, ki prihajajo z ogroženih območij, ostajajo v bolniškem staležu.« Zdravnikom je takratna zasedba NIJZ celo svetovala, da če se ne počutijo bolni in nimajo resnih simptomov, da lahko delajo. Tako smo potem spremljali zgodbo metliškega zdravnika, ki je virus prenesel v Dom starostnikov Metlika. Podobna zgodba se je zgodila v ZD Šempeter.

Vlada Marjana Šarca je šele 11. marca izvedla aktivnosti za pridobitev nujno potrebne opreme. Tako je bila do 13. marca na novo dobavljena oprema v višini 807.189 evrov za 9600 plaščev, 1000 kap bareta, 300 operacijskih kap, 1000 očal, 1500 vizirjev, 10.000 zaščitnih oblek, 100.000 mask FFP2, en ventilator Hamilton C6 in en respirator Carescape R860. V skladišču je takrat bilo le:

14. vlada je reševala, kar se je rešiti dalo

Z zaprisego nove vlade smo bili kaj hitro deležni ukrepov in zaustavitve javnega življenja, zaradi tega imamo danes dokaj nizko število okuženih in mrtvih. Po projekcijah, ki so bile narejene, so se Sloveniji pisali težki časi in pričakovalo se je, da bo Slovenija potrebovala najmanj 400 ventilatorjev, imeli smo jih malo več kot 50. Jasno je bilo, da je treba hitro nekaj narediti, drugače bi se lahko pri nas ponovil Italijanski scenarij. Državljani smo dobili ukrepe, zdravstvene ustanove pa so pripravljale seznam nujne zaščitne opreme.

16. marca je vlada dobila prvi okviren seznam nujno potrebne opreme, 22. marca se je ta seznam dopolnil. Vlada je izvedla javni poziv. V tem času pa je Zavod RS za blagovne rezerve (ZRSBR) sklenil 25 pogodb (21 za zaščitno opremo in 4 za ventilatorje). Zaradi prevelikega števila ponudb in kadrovske podhranjenosti na ZRSBR so bile ustanovljene različne skupine:

 – medresorska delovna skupina 9 predstavnikov (MORS, MZ, MZZ, MNZ, MZI, MGRT in ZRSBR) pod vodstvom mag. Damijane Jaklin (MORS);

 – projektna skupina za koordinacijo in izvedbo nabav zaščitnih sredstev in opreme pod vodstvom mag. Mitja Fereča, v kateri je bil tudi Ivan Gale;

 – delovna skupina za certifikate (JAZMP, TiRS, Inštitut Jožefa Štefana, NIJZ, SIQ in MGRT);

 – skupina za preverjanje ustreznosti materialov (Služba za preprečevanje in obvladovanje bolniških okužb na UKC LJ in Inštitut Jožefa Štefana).

Vsaka skupina je imela svojo nalogo, vse pa z namenom, da se čim hitreje in najceneje pride do prepotrebne zaščitne opreme. Medresorska skupina je tako dobivala na svoje tri naslove elektronska sporočila od mnogih, ki so skušali pomagati, od tistih, ki so želeli le obogateti, in tudi od prevarantov. Skupaj so prejeli 2069 elektronskih sporočil, pregledali so jih 1032, od tega je bilo 49 polnih ponudb, s  katerimi so tudi sklenili pogodbe. Naloga skupine gospoda Galeta pa je bila koordinacija in očitno po naročilu »neznane« osebe snemanje pogovorov in arhiviranje elektronskih sporočil.

Brez izjeme je veljalo, da država ne izvaja predplačil, saj se je že na svetovni ravni izkazalo, da se dogajajo prevare, zato tudi posredovanje gospoda Čeferina ni obrodilo sadov. Zaradi zaščite državnega premoženja se je država odločila za posrednika – dobavitelja, na katerega je padlo vso breme zaščite in zavarovanja naročila. Tudi tem država ni plačevala avansa, razen če so imele ustrezno zavarovanje z bančno garancijo ali so jamčile s premoženjem podjetja. Na tej osnovi so bile sklenjene pogodbe z LRM, RAM2, Geneplanetom in Dobnik Tradom. Slednji naj bi bili sporni zaradi »posredovanja«, in sicer v primeru Geneplanet Zdravka Počivalška in v primeru Dobnik Trade Marjana Podobnika. Ob tem je nujno izpostaviti dejstvo, da so bili ventilatorji Geneplaneta, ki so dovolj dobri za cel svet, le za nekatere slovenske zdravnike ne, edini dobavljivi takoj in da je v tistem trenutku Slovenija morala zagotoviti tistih 400 respiratorjev, ki bi jih po ocenah potencialno potrebovali, imeli smo jih pa zgolj približno 50. In če dobro poslušate »sporen« posnetek Zdravka Počivalška, ki naroča, da se avans podjetju plača takoj, in ga postavite v celotno zgodbo, njegovo »posredovanje« ni več to, ampak le naročilo, da se mora avans plačati takoj, da bo država le dobila nujno potrebne ventilatorje, in Počivalšek ob tem omeni, da imajo zavarovanje. Torej je Geneplanet jamčil z ustreznim zavarovanjem. Roko na srce, kdo v izrednih situacijah na dolgo in široko razlaga svojemu podrejenemu, zakaj mora nekaj narediti.

Zelo podobna zgodba je bila v primeru Dobnik Trade, ko naj bi posredoval Podobnik. Maske so bile nujne, kupljene so bile po najugodnejši ceni, prav tako dobavljene in težava je nastala ponovno pri birokraciji oziroma pri enem uslužbencu – Ivanu Galetu, ki je takrat maske kupoval po bistveno višji ceni. Koliko podobnih klicev je bilo še iz leve politične opcije, mogoče ne bomo izvedeli, a kot kaže, je bil tudi Židan (SD) eden izmed klicateljev.

Država je podpisala pogodbe s kar nekaj podjetji, tudi s Tosamo, ki jo prejšnji predsednik vlade tako rad izpostavlja. Trenutno je količina zaščitne opreme zadostna, kar kažejo tudi številke. Nekaj naročil je še v teku in čez kašen mesec bo zaloga še večja, da bomo dejansko pripravljeni na drugi val.

Biti general po bitki je lahko, prav tako jemati situacije iz konteksta in »pozabiti« omeniti, da so  vodilni v zelo težki situaciji, ko so morali konkurirati bogatejšim in večjim državam, naredili vse, da so zagotovili tisti minimum, da je zdravstveno osebje obstalo in lahko pomagalo bolnim.