Kajenje je glavni krivec za nastanek raka na pljučih.

Jutri je svetovni dan brez tobaka. Jasno je, da pri vseh svetovnih dneh, ki jih obeležujemo, tisti, ki opozarjajo na tveganja, dokazano povezana s tobačnim dimom oziroma strupi, ki so dodani v tobačnih izdelkih, sprožajo največ revolta. Med kadilci, seveda. Kar je razumljivo – ni pa razumljivo, da sleherni odrasli, ki kadi in s tem zavedno škodi svojemu zdravju, to legitimno individualno pravico v obliki tobačnega dima prenaša na svoje okolje. Na otroke, denimo, ki želijo zajemati življenje ne le z iskreno otroško radovednostjo, ampak tudi s polnimi, zdravimi pljuči.
Zaradi posledic, ki jih na malih, šele razvijajočih se pljučih pusti pasivno vdihavanje tobačnega dima, vsako leto v povprečju umre 165.000 otrok, mlajših od pet let. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) tudi sicer okužbe spodnjih dihal na tako majhnih organizmih pustijo neizbrisen bolezenski pečat, ki se kasneje v življenju nemalokrat razvije bodisi v astmo bodisi v kronično obstruktivno pljučno bolezen (KOPB). 

Najnovejši podatki kažejo, da kljub dokazom o škodljivosti tobaka v Sloveniji še vedno med nosečnostjo kadi kar 20 odstotkov nosečnic, čeprav s takim početjem dokazano škodijo sebi in pričakovanemu otroku, saj na ta način povečujejo tveganje za prezgodnji porod, za zastoj rasti plodu ali za smrt novorojenčka.  

Najnovejši podatki kažejo, da v Sloveniji še vedno med nosečnostjo kadi kar 20 odstotkov nosečnic, čeprav tako povečujejo tveganje za prezgodnji porod, za zastoj rasti plodu ali za smrt novorojenčka. 

Tudi zaradi takih tragičnih posledic je razmislek o (ne)smiselnosti kajenja pomemben. Zaradi posledic kajenja namreč – dokazano! – na svetu vsake štiri sekunde umre en človek.

Zaradi posledic kajenja vsake štiri sekunde umre en človek.

»Brez tobaka za zdravje pljuč« je letošnji slogan svetovnega dneva brez tobaka, 31. maja. Kajenje ostaja glavni krivec za nastanek raka na pljučih; za dve tretjini smrti zaradi te bolezni je kriv tobačni dim, ki lahko ogrozi tudi nekadilca, ki tobačni dim vdihava, ko v njegovi neposredni bližini kadijo drugi.

Pri zbornici zdravstvene in babiške nege ob tem opozarjajo, da je tveganje za nastanek KOPB, bolezni, ki človeku počasi, a vztrajno jemlje dih, bistveno večje pri posameznikih, ki začnejo kaditi že v mladosti, kajti kajenje upočasnjuje razvoj pljuč. Deset let po prenehanju kajenja se tveganje za nastanek pljučnega raka – v primerjavi z rednimi kadilci – zniža skoraj za polovico.

Kajenje je glavni krivec za nastanek raka na pljučih.

Deset let po prenehanju kajenja se tveganje za nastanek pljučnega raka v primerjavi z rednimi kadilci zniža skoraj za polovico.

Odreči se tobaku ni preprosto, kajti dodatki v njem so dokazano takšni, da človeka zasvojijo, čeprav je tobačna industrija to resnico dolgo skrivala in prikrivala ter kupce namerno zavajala. V tem smislu se knjiga Zlati holokavst Roberta N. Proctorja o tem, kako so proizvajalci cigaret ustvarili popoln stroj za zasvojenost in posledice kajenja napravili za »lanski sneg«, bere kot najhujša kriminalka. In početje te industrije je bilo – sodno dokazano – tudi v resnici takšno. Kriminalno.

Tudi zato, ker so cigarete načrtno izdelane in dodelane tako, da ustvarjajo in ohranjajo zasvojenost. Kot poudarja avtor Zlatega holokavsta, bi cigarete »pomorile veliko manj ljudi že samo, če bi proizvajalci dvignili pH (bazičnost) cigaretnega doma nazaj na vrednost osem ali več, da se dima ne bi dalo inhalirati«.

»Tobačna industrija nam trobi, da je kajenje temeljna človekova svoboščina, toda kako svoboden je amputiranec, ki trpi zaradi buergerjeve bolezni, od cigaret povzročene motnje srca in ožilja, ki vodi do gangrene? Kako svobodna je bila moja babica, nekoč živahno južnoteksaško dekle, ki je na smrtni postelji hropla zaradi emfizema, ki ji je razkrojil pljuča? Takšno bolehanje je počasno uničevanje duha, ki si ga zdravi in močni le težko predstavljajo. To postopno dušenje nam prodaja tobačna industrija in neprevidni se ujamejo v njeno past,« piše Proctor, sicer profesor zgodovine znanosti na univerzi Stanford v ZDA, ki je s svojo raziskovalno ekipo pregledal več milijonov dokumentov in napisal najbolj poglobljeno delo o notranjem delovanju tobačne industrije – in kot prvi iz te stroke potem tudi pričal proti njej na sodišču.

Tobačna industrija nam trobi, da je kajenje temeljna človekova svoboščina, toda kako svoboden je amputiranec, ki trpi zaradi buergerjeve bolezni, od cigaret povzročene motnje srca in ožilja, ki vodi do gangrene?

Kako svobodna je bila moja babica, nekoč živahno južnoteksaško dekle, ki je na smrtni postelji hropla zaradi emfizema, ki ji je razkrojil pljuča?

Takšno bolehanje je počasno uničevanje duha, ki si ga zdravi in močni le težko predstavljajo.

Zakaj ne bi bil prav svetovni dan brez tobaka razlog za razmislek o (ne)smiselnosti kajenja? 

Pri odraslem človeku je odločitev za kajenje osebna in kot taka legitimna – drugače pa je, če posledice take odločitve (na svojem zdravju) občutijo tudi njegovi bližnji, zlasti otroci, ki so iz dneva v dan izpostavljeni tobačnemu dimu, ki počasi, a vztrajno uničuje njihovo zdravje.

Predvsem pa je v tem smislu zavržna tržna usmerjenost tobačne industrije, ki v zadnjem obdobju s svojimi marketinškimi prijemi cilja predvsem na mlade, ki jih želi spodbuditi k začetku kajenja v čim zgodnejšem obdobju.