24 Feb
24Feb

Kristus na Emi


Kristus na Emi,  pred vso Slovenijo, v najbolj gledanem trenutku.

Groza, šok, nezaslišano, diverzija, zarota,...


Kaj se je pravzaprav zgodilo, da se je v trenutku sprožil ves kulturnobojni ideološki aparat?

Zmagovalka Eme je v napetem trenutku prestopila rdečo črto. Na oder je prišla s tistim, v katerega verjame in se ji je zdel v trenutku sreče najbližji. Bolj osebna, neposredna in pristna ne bi mogla biti. Izrekla je Njegovo ime. Tega ji ni narekovala služba za stike z javnostjo, ni ji naročil župnik ali  škof, niti Janez Janša (tudi ne krščanski demokrat Lojze Peterle, ki je pevko slišal prvič). Teorija strateško naciljane zarote odpade.  V skrajno napetem trenutku je spregovorilo pevkino   srce. Njena glava pa je dodala besede “Ne vem, kaj bodo rekli ljudje.”


Seveda so se ogasili “ljudje” - eni s palico, eni z dobrodošlico. 

Ko Pezdir razkrije mafijsko delovanje, ko se koruptno gradi TEŠ 6, ko gre za iransko pranje denarja ali za naše izgubljene milijarde v bankah, ko Jankoviću odpišejo milijonske dolgove, se ne zgodi nič. Slovenska nojevska glava se zarije v globok pesek. 


Slovenija se vedno zbudi/jo zbudijo, ko poči trda skorja mita o osvoboditeljih in izdajalcih, pri čemer se Boga in njegove apriori pripiše slednjim.   Ideološka in politična diskvalifikacija tega imena in tistih, ki mu pripadajo, traja pri nas neprekinjeno  od leta 1941.  Spomnimo se, kdo so bile prve žrtve komunistične  revolucije in kdaj.  


Spomnimo se, kaj smo spomladi leta 1990  našli na  “mačkovini” v Gotenici. Četudi so posrbeli za uničenje ali izginotje arhivov, smo našli dokument, v katerem je pisalo, da na  celem zaprtem območju Kočevske Reke ni več nobenih znakov verske dejavnosti. Projekt komunistov  je bil družba brez Boga. Za zgolj materialistično razumevanje sveta, ki živi od videza in ignorira srce,  so Mačkovi komunisti na zaprtem območju doživeli popoln uspeh - 250 kvadratnih kilometrov brez Boga, s sto totalno stolčenimi cerkvami, na katerih so letala JLA do 1956 trenirala bombardiranje. Svoboda! Mimogrede - čisto tako vendar ni bilo. - Maček ni vedel, da je v nekem odmaknjenem gozdu nad Borovcem nek logar v najbolj svinčenih časih vzdrževal  eno od božjih znamenj. Eno! Še je tam. Hvala Ti, neznani logar. 


Zdaj pa neka Ana Soklič  pripelje na oder samega Jezusa Kristusa. 

Zaradi govorice srca, v katerem je zapisana človekova narava, se tresejo Dražgoše in CK, ki stoji za njimi. Zgodila se je naplanirana stvar.  Pevka  je nehote postavila zrcalo slovenski družbi. Iz njega seva odpor do krščanstva. Socialna omrežja so brez filtra pokazala kako je pri nas. Pokazala so na kulturnobojno kontinuiteto, alergijo in sovraštvo, na  tisto s čemer kot narod, družba in država ne moremo naprej. Tisto, kar je v popolnem nasprotju z našo ustavo, evropsko,listino o temeljnih pravicah, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah - volja do razdora. 


Pravijo, da je Sokličeva razdelila Slovenijo. Ni res, samo posvetila je v nesmiselno  razpoko. Kasneje pa je še mirno dodala, da je dobro, če v kaj/koga verjameš. 


Ob tem sem se spomnil obiska predsednika ZDA Billa Clintona v Sloveniji, ko njegovega pozdrava Sloveniji - God bless Slovenia! Bog blagoslovi Slovenijo! - prevajalec ni zmogel prevesti. Tudi God help Slovenia! Bog pomagaj Sloveniji! se mu ni oglasil v prevodu. Ker je bil prevajalec kristjan, si zadevo lahko razložim samo s samocenzuro. 


Spomnil sem se tudi bolj sveže, samo nekaj let stare zgodbe, ko so neki javno izpostavljeni osebi ponudili v podpis pogodbo, v kateri bi se zavezala, da v svojih javnih nastopih v času njene funkcije ne bo uporabljala “Bog živi Slovenijo!” 

Stopimo še malo k sosedom. Pred nekaj dnevi sem videl na televizji novega hrvaškega predsednika, ki je brez spakovanja in javno  prisegel z “Bogom.”


Spoštovani tovariši, končajte z revolucijo,   pustite Boga pri miru, vernim pa priznajte enako dostojanstvo. 


Ne morem si kaj, da ne bi dal še enega dokaza, da spet bolj gledam televizijo id kar sem več doma. V nedeljo sem gledal  nadaljevanko “V imenu ljudstva”.  V njej je scenarist Ajdi Smrekar  položil v usta tele besede: “V tem usranem svetu se da preživet in ostat človek.” Tudi teh besed sem bil vesel, ker je v njih luč, volja in upanje. Preživeti moramo kot ljudje. Naj dodam, da nisem imel vtisa, da gledam nadaljevanko, ampak dober dokumentarec. 

 


Ani Soklič nisem hvaležen samo z odlično zapeto zmagovito pesem, ampak tudi za dodatek s Kristusom. Zato, ker je spregovorila o predoru, strahu in luči - ker je dala prednost srcu.


Še bomo hodili po predoru, ampak z vero v luč.

Pot v novo, sožitno  Slovenijo vodi skozi srce in pogum ter s  spoštovanjem drugega in drugačnega, pa naj ta  veruje ali ne. 


Draga Ana - hvala za Vodo in srce. Pa srečno v Rotterdamu! 


Ljudje, ne se bat!

Lojze Peterle 

I BUILT MY SITE FOR FREE USING