Krščanske vrednote, ki se jih Ljubljana sramuje

Medtem ko se Zagreb že nekaj let ponaša z nazivom najlepšega oziroma najboljšega mesta za obisk v času adventa, je v Ljubljani okrasitev mesta že nekaj let skoraj enaka. Hrvaška prestolnica poudarja pomen adventa, Ljubljana pa se očitno sramuje Božiča in krščanskih korenin.

In v Ljubljani?

Pred nekaj dnevi smo na družbenih omrežjih zasledili objavo Ljubljanskega gradu, s katero vabijo na najvišji kotiček mesta. A pozor! Sejem na gradu ni božični, ampak praznični. Zanimivo, da jim je v angleškem jeziku uspelo ohraniti božično noto.

Božič je pred vrati. Ni potrebno pogledati na koledar, dovolj je, da poskusimo parkirati pred kakšnim trgovskim centrom. Polni nakupovalni vozički, vsi nekam hitijo, so nervozni, utrujeni ... Nesporno je to odraz časa in prostora, v katerem živimo. Človeške vrednote, kot so ljubezen, spoštovanje, sočutenje, tu ne najdejo prostora, da se izrazijo v svoji biti. Prav božični čas je postal pravi odraz družbe, v kateri živimo, odraz človeka, ki je zmanipuliran s strani ljudi, ki upravljajo z ekonomijo in religijo, kot temeljnima metodama manipulacije javnosti zaradi političnega nadzora in moči.

Čas in čar božiča je tukaj. Narava zaključuje svoj ciklus, da bo pričela z novim. Zakaj se ne bi tudi mi v tem času povrnili k svojim koreninam, h kozmosu, katerega del smo in ki je del nas. Stopimo v naravo in jo začutimo, opazujmo ozvezdja in veselimo se vnovičnega rojstva Sonca. Dovolimo, da to Sonce zasije tudi v našem mikrokozmosu in prebudi v naših globinah našo resnično naravo. Postanimo ljudje s sijajem v očeh in vedenjem, da so spremembe možne in da so odvisne od nas, da obstajajo dobre in slabe stvari, da se prepletajo in nam omogočajo duhovni napredek. S tem zavedanjem lahko stopamo skozi temo z nasmeškom na ustnicah in z ljubeznijo v srcu. Ko to dojamemo, bomo postali človek človeku in ne bodo nas mogli ločiti ne z religijami, ne z državnimi mejami in tudi ne s kakšno novo pogruntavščino.

Pomen božiča za Katoliško Cerkev

Božič nam pomeni klic k Luči, h Kristusu, ki nas čaka, da nas prepoji s »toplino svojih žarkov«, to je s svojo milostjo. Ob množici luči plehkih trgovinskih izložb in ponudb, ki ostajajo daleč od božične blagovesti, nas božična Luč vodi v objem novemu Življenju, s katerim vstopamo v nov življenjski položaj upanja in osvoboditve od vsega, kar nas duhovno ne bogati in ne osrečuje.

Božič nam pomeni, da je Večni in Vsemogočni postal naš sopotnik v času in se nam približal kot Emanuel, kar pomeni Bog z nami. To pomeni, da krščansko življenje ni brezciljno, ampak polno milosti in duhovnega bogastva.

Božič je čudež Božje ljubezni. Jezus je s svojim rojstvom posvetil naše rojstvo, s svojim otroštvom naše otroštvo; ko je odraščal je posvetil najbolj kritično obdobje našega življenja, z delom in lastno poklicanostjo je posvetil tudi naše poslanstvo; ko je trpel in umrl, je posvetil tudi naše trpljenje in umiranje. Celotno naše življenje je tako posvečeno, saj ima svoj sij in smisel le v Njem. Božični praznik je za kristjana dan izpraznjenja od vsega slabega in praznik napolnjenja z vsem Božjim.

Da zaključimo v upanju, da bo tudi glavno mesto naše domovine spoznalo pomen Božiča in ne da se bo skrivalo po zimskimi prazniki.