Tudi komunisti žrejo velikonočno šunko

Rdeča sila Slovenije je parodična. Ne, ni govora o tem, da je SD postala stranka habitualnih lažnivcev, niti ni govora o tem, da smo prišli že tako daleč, da je postal neki Veber tako pomemben, da bi SD zaradi njega izstopila iz koalicije (spomnimo se dobrih starih časov, posebej stalinizma, ko nihče ni bil nenadomestljiv). Govora bo o obnašajskih navadah slovenskih rdečkarjev

Če je dal s člankom o Petričevem rdečem plemstvu črni Kizo dober povod, da premislimo o tem, kaj pravzaprav naši rdečkarji so, potem je že na mestu, da rdeči Kizo, torej pisec stalinistične provinience, poda malo širši pogled na travestijo slovenskega komunizma.

 

Slovenski komunizem ne predstavlja nikogar več, še najmanj pa proletariat.

Relogiozni velikonočni izpad rdečearmejcev

Trdim, da skorajda ni slovenskega rdečkarja, ki se te dni ne bi basal s šunko, pobarvanimi jajci, hrenom in drugimi potrošniškimi dobrinami, ki simbolizirajo krščanski megapraznik. Zakaj lahko to trdim? Prvič, ker običajno, če se v javnosti nabirajo antikomunistične manifestacije, smo deležni negativne promocije, ki nas opomni, da vendarle moramo v akcijo za dominacijo naših komunističnih vrednot. Naj vam dam primer. Slovenske vlade se ena za drugo odločajo za privatizacijo tistega, kar rdeče plemstvo smatra, da je njihovo, in nas potem v istem tednu naši rdeči časniki (Mladina, Nedeljski in Dnevnik) angažirano obvestijo, da se je potrebno upreti. In večina rdečkarjev se upre. Sicer predvsem za lokalnimi šanki, ampak kaj hočemo, to je domet naše novodobne partizanščine. Kolikokrat ste prebrali, da naj zavržemo boržujsko in klerikalno šunko? Nikoli. Zakaj? Ker pri Nedeljskem dnevniku nimajo časa za tovrstne članke, saj morajo barvati pirhe.
Sklep? Rdeče plemstvo nas prepričuje, da je Cerkev naša sovražnica, trdno jedro ideološkega neoliberalizma, v isti sapi pa žrejo šunko, ki je del najbolj trdnega jedra krščanske teologije. 

Drugič, koliko rdečkarjev ignorira metafizični praznik in gre na veliki ponedeljek v službo? Nič? Ker ne morejo delati? So morda ideološki pohabljenci, hipokritični lenuharji? Mar ne vedo, da bo obhajanje krščanskih praznikov preprečilo, da učinkovito izpolnijo svoje kvote? Ne samo, da žrejo šunko, še delati nočejo! Koliko rdečkarjev v kombinaciji s hrenom, šunko in potico še ve, da je naš temeljni izrek tisti o religiji kot opiju za ljudstvo? Klasični pomislek je, da gre za tradicijo ne za religijo, za družinski praznik in ne vdajanje krščanski ideologiji. Ampak ali nismo z dialektičnim materializmom, na katerega naj bi prisegali od Kučana do Meseca, opravili tako s tradicijo kot z družino? Pravi rdečkarji tega ne počno, slovenski komunisti pa drugače ne znajo, ker so zlagani ideološki dezorientiranci.

Tretjič, ne razumem, zakaj komunisti praznujejo to, da je Kristus vstal od mrtvih. Ni jasno, zakaj ne obhajajo svojih idolov. Denimo, 29. marca je bila obletnica smrti Berije, Stalinove desne roke. Zakaj tedaj SD in ZL nista naredili velike manifestacije? In če že morajo, zakaj tedaj ne žrejo šunke v spomin na mučeniško smrt Berije? Namreč, Berija je bil instrumentalen za razvoj stalinističnega modela komunistične ureditve. Ta žlahtni morilec v imenu Stalina se je izjemno nagaral, kajti sovjetsko ljudstvo se ni pobijalo samo od sebe (prosim, ne zgražajte se, jasno je, da so bili poboji v času stalinizma plemeniti in žlahtni in jih je zato legitimno idealizirati. Če ne verjamete, vprašajte Luko Meseca, Slavoja Žižka ali pa Janeza Zemljariča). In ker je bil Berija na strani, ki je iz druge vojne izšla zmagovito, je na slovenskih rdečkarjih, da se obhaja njegovo smrt in ne Kristusove. Saj razumete, kajne? Luka Mesec bi moral Berijo vsaj omeniti v svojih govorih, dekoltirana maoistka Tomićeva bi mu morala recitirati kakšno pesem. Namesto tega žreta šunko. Bravo!

Pa še to: slovenske rdečkarje, ki so sicer polni ust napadov na Cerkev, že dlje časa obseda novi papež. Dajejo ga za zgled, nanj s prstom kažejo, ko je treba argumentirati zavrnitev kapitalističnih vrednot itd. (V to so celo uspešno prepričali nekaj dezorientiranih slovenskih desničarjev.) Ne vem za vas, ampak za prave komuniste papeška sporočila niso pravi vir za razumevanje dinamike kapitalizma, komunisti naj bi vendarle imeli Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina in ne papeža.

Razglas ljudstvu

Slovenski rdečkarji so zatajili dialektični materializem in so pod krinko tradicije postali kriptokristjani, v svoji boržuazni vnemi pa so postali rdeče plemstvo. Njihova srca bijejo v ritmu roparskega kapitalizma, njihove duše pa so bolj črne kot najbolj globoki velenjski rudniki. Slovenski komunizem ne predstavlja nikogar več, še najmanj pa proletariat. Namesto v varnih sobah in zemljankah se današnji slovenski rdečkarji sestajajo v restavraciji Maximarket pred slovenskim parlamentom in namesto da bi se v duhu dialektičnega materializma razvijala sodobna komunistična ideologija, smo prisiljeni, skorajda že iz vsakega uličnega kanala, poslušati krike žižkovskega malomeščanskega larpurlartizma.

Ljudstvo, zapomnite si, revolucije ne bo, dokler ne obračunamo z našimi eseri in manjševiki, ki se imenujejo SD in ZL!