DOLENJSKE OBČINE
Črnomelj s starim jedrom leži na pomolu v tesnem okljuku Lahinje in Dobličice, na nadmorski višini 156 m. Arheološka najdišča iz prazgodovinske, antične in srednjeveške dobe pričajo, da je bilo to ozemlje naseljeno že zelo zgodaj. V osrčju mestnega jedra so našli sledove naselja in grobišča iz železne dobe ter odkrili staroslovenske grobove, ki izvirajo iz 10. in 11. stoletja. V 12. stoletju najdemo prve jasne zgodovinske podatke o mestu. Leta 1165. je sezidal Oton Kraški na mestu, kjer danes stoji Stoničeva hiša grad in ga imenoval Črnomelj. Grad je bil domovanje viteškega rodu, ki se je tu udomil in si po gradu privzel ime gospodje Črnomaljski. Leta 1277 je bilo naselje, nastalo okrog gradu, povzdignjeno v trg, ki je leta 1407 postal mesto.
Sredi kotline ležijo Dolenjske Toplice. Imenujejo se po izviru termalne vode, ki je kraju in oklici dal poseben pečat v razvoju. Vrelci tople vode so zaznamovali ta kraj že od pradavnine, kar so potrdila tudi arheološka najdišča v neposredni bližini naselja. Prva pisna omemba Dolenjskih Toplic nosi letnico 1228, ko je Henrik IV., mejni grof Istrski, podelil del svoje imovine cistercijanski opatiji Stična. Leta 1385 so prišle Toplice v šesto letno posest grofov Auerspergov Turjaških, ki so po vzoru nekaterih takratnih srednjeevropskih toplic povzdignil ljudsko kopališče v Toplicah v imenitnejše gorke in grezne kopeli. Kraj je igral pomembno vlogo tudi med prvo in drugo svetovno vojno. Po drugi svetovni vojni se je kraj začel razvijati v balneo-rehabilitacijski center, posebno pospešeno po letu 1974, ko se je zdravilišče priključilo Tovarni zdravil Krka v Novem mestu.
Kočevska, bogastvo neokrnjene narave, rastlinskega in živalskega sveta, gozdov, voda in kraških jam. Mir in pesem ptic, sredi vsega pa mesto Kočevje, kulturno in gospodarsko središče Kočevske Pred vami se odpirajo vrata občine z okoli 17.000 prebivalci, ki vam predstavljamo svoje življenje, delo, zgodovino in kulturo. Kočevje je mesto in središče istoimenske občine. Nahaja se v najširšem delu Kočevskega polja leži ob ponikalnici Rinži, pod goro Stojno na zahodu in Kočevsko Malo goro na vzhodu. Kočevska pokrajina leži med Loško in Ribniško dolino na severu, Belo Krajino na vzhodu ter Kolpo na jugu. Pokrajina spada med najbolj naravno ohranjene predele Slovenije in tudi Srednje Evrope, saj gozdovi pokrivajo več kot 90 odstotkov celotne površine. Pravi biser Kočevske predstavlja šest ohranjenih pragozdov s skupno površino 217 ha.
Redko naseljeno, močno gozdnato, predvsem pa z listnatim drevjem poraslo pokrajino označujejo značilne kraške planote s številnimi vrtačami in vrhovi, ki se vzpenjajo od 550 m do 901 m ( Kapič ) nadmorske višine. Kostel, tako pokrajina kot prebivalci, dolguje svoje poimenovanje kostelskemu gradu oz. naselbini pod njim, ki je prvič omenjen kot Costel leta 1336. Grad, zgrajen na koničastem hribu nad Kolpo so imenovali Castell, Khostl, Kostel ( castellum – trdnjava ali zatočišče ), v nemški obliki pa se omenja kot Graffenwarth ( grofovska straža ). Kostel že od nekdaj na skopi zemlji ni mogel preživljati vseh svojih ljudi, zato so iskali razne dodatne vire zaslužka. Najpomembnejši vir sta predstavljala tovorništvo in krošnjarstvo.
Loški Potok se prvič omenja šele v letu 1666, ko se je kot podružnica Cerknice in pozneje Blok prelevil v vikariat. Od nekdaj je bila to ena najbolj osamljenih in najrevnejših sosesk na Slovenskem. Občina spada med demografsko ogrožena območja, saj je med najredkeje naseljenimi območji v Sloveniji. Gostota naseljenosti je 16 prebivalcev na km2. Danes Loški Potok šteje okoli 2100 prebivalcev.
Občina Metlika leži na vzhodu Bele krajine med Gorjanci in Kolpo. Meri 109 kvadratnih kilometrov, šteje 8159 prebivalcev in ima 59 naselij. Medtem ko je severni del občine gričevnat, so območja ob kolpi nižinska in mestoma tudi ravninska. Tla so večinoma apnenčasta, zato je mogoče najti številne kraške pojave. Zlasti vrtače opazimo na vsakem koraku. Ker so tla večinoma prepustna, je površinskih voda zelo malo. Imena naselij kot Suhor ali Krašnji vrh potrjujejo kraški značaj pokrajine. Reka Kolpa, ki ovija občino z juga, je mejna reka. V zavesti prebivalcev je zasidrana kot domača reka. Toplo belokranjsko sonce jo tako močno ogreje, tudi do 28°C, da že od nekdaj hodijo ljudje poleti na njene bregove. To dejstvo in številni ribiči pričajo o njeni čistosti. Jezovi in ostanki mlinov popestrijo idilično sliko obkolpske pokrajine.
Geografsko občina Mirna Peč obsega tri doline: globodolsko, mirnopeško in šentjursko. Ravninskega sveta je malo, še največ v globodolski dolini, ob Temenici in v ozkem pasu ob avtomobilski cesti v šentjurski dolini.
Obdelovalnih površin je nekaj manj kot polovico, le del jih je v ravninskem svetu, več pa na sosednjih, višje ležečih terasah. Polovico celotne površine občine pokrivajo mešani gozdovi. Skozi mirnopeško dolino teče reka Temenica, ki preide na dan v Zijalu in ponikne v Dnu pod Goriško vasjo. Zijalo postaja priljubljena izletniška točka za domače in tuje obiskovalce. To je najlepši del še neokrnjene narave pokrajine v dolini spodnje Temenice. Najpomembnejša gospodarska panoga je proizvodnja tekstila, usnjenih oblačil in krznenih izdelkov.
Občina Mokronog - Trebelno kot del osrednje Slovenije, natančneje Srednje Dolenjske, ki se razpotega po Mirnski dolini in Raduljskem hribovju, je izrazito prehodna pokrajina, ujeta v razgiban prostor na stičišču alpskega, dinarskega in panonskega sveta. To se odraža v njeni kamninski sestavi, v reliefnih, hidrografskih in podnebnih značilnostih, v tipih prsti, rastja in živalstva, pa tudi v gospodarskem in kulturnem pogledu.
Mesto je trgovsko, upravno, zdravstveno, izobraževalno in kulturno središče, sodobni urbanizacijski tokovi pa so zajeli tudi širše podeželje, ki je izgubilo kmetijsko vlogo. V mestu in okolici so se razvile avtomobilska, farmacevtska in kozmetična, tekstilna, lesna, obutvena in elektrotehnična industrija ter industrija izolacijskih materialov. Med najbolj znanimi slovenskimi osebnostmi, s nazivom častni občan Mestne občine Novo Mesto velja še posebej izpostaviti Leona Štuklja, Pina in Pio Mlakar ter Toneta Pavčka.
Občina Osilnica je po številu prebivalstva najmanjša občina v Sloveniji, s površino 3,611 ha. Na 1 km2 živi le okoli 10 prebivalcev. Nastala je leta 1995 z reorganizacijo lokalne samouprave. Ima 19 naselij, med katerimi je občinsko središče naselje Osilnica. Reka Kolpa je Osilniško dolino vdolbla v globok kanjon. Ob sotočju Kolpe in Čabranke je dolina širša in zaobjema osilniško polje, nižje ob Kolpi pa je bosljivsko ter mirtoviško polje. Zaradi tega so tu nastala naselja, ki se naslanjajo na polja in travnike na dnu doline ali pa so se stisnila na terasah in položnih pobočjih.
Ribnica je geografsko, zgodovinsko, kulturno, gospodarsko in upravno središče občine. Leži na obeh bregovih ponikalnice Bistrice, sredi ravnine ribniškega polja, med grebenoma Male in Velike gore. Dolina se proti jugu razširi v večji naselji Prigorica in Dolenja vas z obsežnim dolenjevaškim poljem, proti zahodu se podaljša do Sodražice, od koder se svet proti severu dvigne v slikovita Slemena, proti jugozahodu pa se povzpne v Loški Potok.
Občina Semič je s svojo naravno in kulturno dediščino pravi raj za tiste, ki si želijo miru in sprehodov po naravi. Tu ne boste srečali množice ljudi in ne bo vas motil vsakodnevni hrup. Semiški konec je namreč prijazen, miren in poln zanimivih in pristnih dogodivščin in običajev, ki popestrijo turistično ponudbo kraja.
V srednjem veku so tu gospodarili Semeničani. Od njihovih gradov so ostale le še razvaline na Semeniču in Smuku. Svojevrstno preteklost skrivajo v gozdovih Kočevskega Roga razvaline vasi kočevskih Nemcev, ki so tu živeli dobrih 600 let.
Občina Sodražica se razprostira na 49,5 km2 površine, na kateri v 23 naseljih živi 2.160 prebivalcev. Večinoma so naselja v nižinskem delu ob glavnem vodotoku Bistrice in njenih pritokih, deset vasi in zaselkov leži v pasu od 800 do 900 m nadmorske višine. Celotno področje občine spada med demografsko ogroženo, saj se že od obdobja pred 1. svetovno vojno prebivalstvo počasi, toda vztrajno zmanjšuje. Še posebno je to značilno za višinske in odročnejše kraje. Danes se ljudje v glavnem preživljajo z delom v industrijskih podjetjih in obrti, kot stransko dejavnost pa velja omeniti kmetijstvo, ki pa zaradi neugodnega podnebja in razdrobljenosti parcel ne predstavlja pomembnega vira dohodka.
Občina Straža je ena od občin v Republiki Sloveniji. Nastala je 1. marca 2006 z izločitvijo iz občine Novo mesto. Občina leži ob reki Krki in meji na naslednje občine: občina Dolenjske Toplice, občina Mirna Peč, občina Novo mesto, občina Semič, občina Žužemberk.
Občina Šentjernej leži v zahodnem delu območja, ki ga strokovnjaki - geografi imenujejo Krška ravan. Občina sega tudi v Gorjance, ki jo omejujejo na južni strani. Občina Šentjernej je prav zaradi ugodnih klimatskih pogojev kmetijska pokrajina. Med panogami so pomembne poljedelstvo, živinoreja in vinogradništvo. V Občini Šentjernej imajo vsako drugo in četrto soboto v mesecu organizirane sejme, kjer preko 150 prodajalcev prodaja svoje izdelke in storitve. Sejem je postal že tradicionalni ter je največji v Sloveniji in eden največjih tovrstnih v Evropi. Občina ima kar nekaj dobro in srednje ohranjenih srednjeveških gradov: Gracarjev turn, Vrhovo, Prežek. V zavetni dolini pod Gorjanci stoji kartuzijanski samostan Pleterje, ki ga je v začetku 15. stoletja ustanovil Herman II. Celjski. Od Šentjerneja je oddaljen le 3 km. Od prvotnega samostana je ohranjena in za obiskovalce odprta gotska cerkev, ena najlepših stavb na Slovenskem, v kateri s projekcijo diapozitivov ter z ustreznim komentarjem v več jezikih predstavljajo samostansko življenje in notranjščino samostana.
Občina Šentrupert leži v osrednjem delu porečja Mirne, savskega pritoka na Srednjem Dolenjskem. Šentruperška mikroregija kot njena osrednja pokrajina se je oblikovala na prehodu iz Mirnsko-Mokronoške kotline v gričevje na severu in sega do meje s hribovitim svetom Posavskega hribovja. Poselitev je zgoščena po naseljih na vzpetem kotlinskem robu. Precej redkeje je poseljeno zaledje - gričevje in hribovje z raztresenimi slemenskimi in pobočnimi zaselki. Center osrednjega naselja Šentruperta je krožni trg, ki je izrazito “centralno” gručast, k čemur pripomore cerkev sv. Ruperta, osrednji ambient pa tvori enonadstropni niz, ki se enakomerno izteka v več obcestnih grupacij.
Občina Škocjan se po svoji površini uvršča med manjše slovenske občine, a je kljub temu zanimiva in privlačna v vseh pogledih. Razgibana gričevja z vinskimi goricami in doline na stiku Krškega gričevja in krške ravnine, žuboreči potoki, botanične posebnosti, igrivi gozdni robovi ter slikovite vasi vse tja do naročja reke Krke prijetno denejo očesu, hkrati pa nudijo številne možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Mehkoba dolenjske pokrajine in domačnost podeželskih vasic ustvarjata svojevrstne podobe v vseh letnih časih. Pisani travniki in cvetoče drevje spomladi, valovanje zlatega pšeničnega zrnja in vonj dišečega sena poleti, dozorevajoče sadje in radost ob pobiranju pridelkov jeseni se zdijo kot podobe davnih dni. Ko pa preko dolin potegnejo hladni severni vetrovi in sneg pobeli bregove, v božično-novoletnem času v soju tisočerih lučk zažari škocjanski betlehem.
Občina Šmarješke Toplice je začela poslovati kot samostojna lokalna skupnost s 1.1.2007 z odcepitvijo od Mestne občine Novo mesto. Šmarješke Toplice so vrelec zdravja in sprostitve, saj se tu v zavetju okoliških gozdov nahaja najsodobnejše slovensko termalno zdravilišče. Terme odlikuje bogato naravno okolje, ki gostom in izletnikom nudi številne rekreacijske možnosti v obliki kolesarskih in pohodnih poti. V bližini Šmarjeških Toplic vabi slikovit zatrep doline Radulje v Klevevžu, Bela Cerkev pa izstopa zaradi številnih arheoloških najdb iz železne dobe. Bogat razgled na dolino reke Krke se ponuja z vinorodnega Vinjega vrha.
Območje današnje občine je bilo naseljeno že v kameni dobi. O tem nam pričajo številne najdbe: sledovi jamskega človeka v Veliki jami, prazgodovinske gomile in naselbine – gradišča v okolici Trebnjega, Medvedjeka, Čateža ( najdba kamnitih neolitskih sekir) in še posebej v mirenski dolini v okolici Mirne, Mokronoga in na področju Trebelnega. Ostanki mostiščarskih naselij v okolici Šentruperta, najdba drvaka pri Brezovici in skladi gline dokazujejo, da so tu še segali zalivi Panonskega morja. V bližini Ornuške vasi pa so našli tudi žlindro, ki kaže na prazgodovinsko fužinarstvo
Narava, ki je Žužemberk in Suho krajino bogato obdarila, nudi neslutene možnosti za obogatitev telesa in duha. Če se radi preizkusite v športnih dejavnostih, se popeljete s čolnom, s kolesom, lovite ribe ali se odpravite na lov, ribolov, pohod, se popeljete z zapravljivčkom, vam ostane to za vedno v spominu in pomeni novo izkušnjo. Bogata kulturna in zgodovinska dediščina teh krajev je zares vredna ogleda: žužemberški grad, cerkev sv. Miklavža, ostanki rimske ceste, restavriran plavž na Dvoru, cerkev sv. Neže, večstoletne lipe, ostanki keltskih naselij, mlini, ostanki papirnice in usnjarne, rimski nagrobniki...
