OSREDNJESLOVENSKE OBČINE
Borovnica je gručasta vas na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja, ki ji daje značilno podobo tudi lesna industrija. V vasi, kjer prebiva nekaj nad 2000 ljudi, je sedež občine, ki šteje okrog 4000 prebivalcev.Sredi kraja je še ostanek stebra čez 500 metrov dolgega zidanega železniškega viadukta, ki je sodil med največje tehnične dosežke 19. stoletja, saj so z njim premostili razsežno dolino. Na gradbeno znanje tega časa še danes spominja bližnji Dolinski most. Danes je železnica speljana nižje in globlje po dolini.Uro hoda od Borovnice je romantična soteska Pekel, ki jo je naredil potok Otavščica. Za varno pot mimo slapov danes skrbijo izdelane poti, brvi in stopnice, vendar je možnost za sprehode tudi za tiste, ki ne morejo v višino.
Občina Brezovica je osrednja občina Ljubljanskega barja. Na vzhodu meji z mestno občino Ljubljana ter občinama Ig in Velike Lašče. Na jugu leži občina Cerknica, na zahodu pa občini Borovnica in Vrhnika. Na severu sta občini Dobrova - Polhov Gradec in Log - Dragomer.Zaradi naravnega in kulturnega bogastva smo Slovenija v malem. 30 km2 občine obsega barje z osamelci, Ljubljanico, sifonskim kraškim jezerom na Jezeru in rakiško planoto z zdravilno klimo in jezerom, 60 km2 pa pokrivajo kraški gozdovi.
Občina Dobrepolje se razprostira na območju dveh med seboj povezanih kraških dolin, ki ležita med Malo goro in Tisovško planoto Dobrepoljske in Struške doline. Leži v Dinarskem svetu in ima trikotniško obliko. Najvišje je v severnem delu - 450 m nadmorske višine, na jugu pa je skoraj štirideset metrov nižje. V severnem delu je polje široko približno tri kilometre, proti jugovzhodu pa se oži in konča v Strugah. Ta del kraškega polja ima precej ponikalnic, pogosto je poplavljen, kar pa je tudi razumljivo, saj je v Strugah precej manjših izvirov ob stiku ravnine in hribovja na zahodu, ki je deloma že iz dolomita. Polje je dolgo kar štirinajst kilometrov. Na območju občine se nahaja tudi nekaj stoječih voda kot so: Stara luža, med vasema Cesta in Videm, luža Rekarica v naselju Podtabor ter luži Krnica in Močilo med vasema Četež in Potiskavec.
Občina Dobrova - Polhov Gradec
Leži na razcepu poti proti Horjulu in Polhovemu Gradcu. Je upravno središče občine. Po ljudskem izročilu
naj bi naselje dobilo ime po tisočletnem hrastu, ki so ga 1888. leta podrli. Ime bližnjega griča Gradišče in
kmeta Gradišnika nakazujeta staroslovansko naselitev. Marijina cerkev z mnogimi uslišanji je vabila številne
vernike, tako da je bilo tu več stoletij živahno ro ma rs k o središče. Polhov Gradec je slikovita vas v osrčju Polhograjskega hribovja. To je svet večjih in manjših kopastih hribčkov s samotnimi kmetijami med zelenimi gozdovi, med katerimi se skrivajo cerkve. Ta svet je zaznamovala tudi burna preteklost in narava ni prizanašala. O potresu 1348. leta v virih piše, da se je svet tresel štirideset dni, potres leta 1511 je podrl grad na vzpetini nad vasjo. Takrat je Polhov Gradec vstopil tudi v družbeno zgodovino, ko se je zaznamoval kot prvo žarišče vseslovenskega kmečkega upora 1515. leta. Opazno se je zapisal tudi v kulturno zgodovino. Številne prireditve, med drugim Dnevi medu, Večer pod Vetrnikom, Srečanje na Gori, Dan pod Lovrencem, Miklavžev sejem, Blagajevi dnevi, Mozartovi dnevi, koncerti klasične glasbe, salamijada, priložnostne razstave in druge občasne prireditve v Polhograjski graščini in Kulturnem domu Jakoba Trobca privabijo številne obiskovalce od blizu in daleč.
Občina Dol pri Ljubljani leži na skrajnem vzhodu ljubljanske kotline med Savo in vzpetinami severno od ceste Ljubljana - Litija. Del občine leži tudi na desnem bregu Save. Velika je 33,37 km2 in ima 5063 stalnih prebivalcev (30.8.2007). Na pobočjih in vznožjih so razkropljene vasi s slikovitimi imeni, tako da ima občina skupaj kar 19 naselij. Zaradi mnogih vodotokov so bili ti kraji že od nekdaj naseljeni, saj naj bi mimo Dola tekla znamenita rimska cesta od Vrhnike proti Celju. Ker je tudi reka Sava konec prejšnjega stoletja tekla bliže pod vasmi, so bili tu pristani za čolnarje in splavarje.
Če prvič obiščete našo občino, potem vas vabimo v okolico gradu Krumperk. Ta nudi obiskovalcem veliko možnosti, saj so v idilični okolici urejene sprehajalne in jahalne poti, kolesarske poti, obiščete pa lahko tudi konjeniške prireditve, v bližini pa je tudi konjerejski center s tečaji jahanja in rekreacijskim jahanjem. Vabimo vas v Železno jamo in v bližnji Jamarski dom na Gorjuši, v katerem so član Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale uredili zbirko kamnin in fosilov, zbirko paleontoloških in speleoloških najdb, zbirke naravoslovca in jamarja Simona Robiča ter prikaz razvoja slamnikarstva na domžalskem območju. Navdušila pa vas bo tudi zbirka kapnikov iz vseh slovenskih jam.
Občina zajema Grosupeljsko kotlino, le-to pa sestavljajo Šmarska dolina, Grosupeljsko in Radensko polje ter okoliška hribovja, za katera so značilne številne manjše doline in kraška polja. Razen Kuclja, ki meri 743 metrov, noben hrib ne presega sedemsto metrov višine, razlika med kotlinskim dnom in vrhovi vzpetin pa komaj kje preseže tristo metrov. Občina Grosuplje se pri Škofljici dotika jugovzhodnega roba Ljubljanskega barja, pri Smrjenih gleda v Želimeljsko dolino, se za Škocjanom stika s turjaškim ozemljem, na Limberku in Starem gradu nad Čušperkom meji na Dobrepoljsko dolino, na Ilovi gori pa se že začenja obširno območje Suhe krajine. Na vzhodnem delu (Luče, Mala Loka) meji na občino Ivančna gorica, na severu (Troščine, Gorenja vas, Dole) pa na Ljubljano.
Horjulska dolina leži zahodno od Ljubljane, med dinarsko kraškim in alpskim svetom. Zaradi geološke sestave tal je pokrajina živahno razgibana. Po močvirnati dolini teče potok Šujica ali Horjulščica, nad njo se dvigajo glinasto-skrilavi hribi in strma dolomitska pobočja. V njih je precej kraških jam, ki jih najdemo na Vrzdencu, Samotorici in Žažarju. Občina Horjul meji na občino Dobrova - Polhov Gradec ter na drugi strani na občino Vrhniko.Občina Horjul je del osrednjeslovenske statistične regije. Meri 33 km2 in se po površini se med slovenskimi občinami uvršča na 168. mesto. Po številu prebivalcev, teh je približno 2800, se med slovenskimi občinami uvrsšča na 158. mesto.
Občina Ig leži 10 km od Ljubljane, na robu Ljubljanskega barja, ob severnem vznožju Krima (1107 m) in Mokreca (1058 m). Prostorsko je opredeljena na nižinski del Ljubljanskega barja in hribovito zaledje z glavnimi vrhovi kot so Krim, Mokrec in Kurešček. Vasi ležijo na robu ravnega sveta Ljubljanskega barja kot značilna obcestna naselja na prodnem vršaju Iške.
Njeno središče je mlado naselje Ivančna Gorica, na razvoj katerega vplivajo predvsem ugodne prometne povezave, tako rekoč na pol poti med Ljubljano in Novim mestom. Več kot desetletno obdobje delovanja Občine je pripomoglo k uspešnemu razvoju obrtnih in storitvenih dejavnosti, ugodne prometne povezave pa omogočajo tudi razvoj industrijske dejavnosti.
O starodavni zgodovinski izpričanosti govorijo številne arheološke najdbe na Viru in rimski miljnik, v središču Ivančne Gorice, ki je tudi simbol v občinskem grbu.
Občina Kamnik leži v severnem delu osrednje Slovenije, na prehodu med Gorenjsko ravnjo in Celjsko kotlino, ob vznožju KamniškoSavinjskih Alp in nedaleč od prestolnice Ljubljane. Srednjeveško mesto Kamnik predstavlja središče občine, ki po površini meri 265,6 km². Največja naselitev v občini je na območju mesta Kamnik, Mekinj, Duplice in ob Kamniški Bistrici med Stahovico in Kamnikom. Občina šteje 28 677 prebivalcev , glede na demografsko strukturo pa sodi, posebej v zadnjih letih, med mlade občine, saj je prebivalstvo relativno mlajše kot je povprečje v Sloveniji. Mesto Kamnik velja za mesto z bogato zgodovino in kulturno dediščino, mesto z dušo. Kulturni dogodki in številne prireditve bogatijo staro mesto jedro v vseh letnih časih in privabljajo obiskovalce z vseh koncev Slovenije. Prihodnjo jesen bo na vrsti že jubilejna, štirideseta prireditev Dnevi narodnih noš, ki vsako leto v septembru mesto popelje v svet glasbe, plesa, etnološke in oblačilne dediščine.
Komenda je razpotegnjeno naselje ob lokalni cesti,severno od glavne ceste Kranj - Mengeš. Vas je staro cerkveno središče, saj je prvotna cerkev sv. Petra prvič omenjena že 1147. Novo baročno so zgradili 1727, po potresu 1895 pa obnovili in povečali. Oltar in prižnica spadata med najlepše v Sloveniji, načrte za oltar je naredil slikar Franc Jelovšek za kipe na prižnici pa J. Lohar 1760.
Kamnito gotsko znamenje ob spodnjem robu pokopališča je iz 1510, krasi ga grb maltiškega reda, ki se je v Komendi naselil konec 13.stoletja.
Občina Litija leži v središču Slovenije, vzhodno od Ljubljane, v zahodnem delu Posavskega hribovja, ki z obeh strani obdaja reko Savo. Njeni hriboviti predeli so redko poseljeni, večja naselja so nastala v dolini reke Save, kjer potekajo večje prometnice in železnica. Občinsko središče je mesto Litija, ki se je razvilo iz nekoč pomembne brodarske postojanke na reki Savi, po kateri je potekala živahna trgovska pot med Trstom, Ljubljano in Hrvaško. Kraj se prvič omenja v cerkvenih zapisih leta 1145, trške pravice je dobil v 14.stoletju, po Valvazorjevem tolmačenju pa naj bi ime izhajalo iz latinskega imena litus, kar pomeni obrežje. V okolici Litije so bila nahajališča različnih rudnin (živosrebrne, svinčene, bakrene, cinkove, železove, baritne, idr.); stara rudarska najdbišča in materialni ostanki takratne kulture pa pričajo, da je bilo rudarstvo tod razvito že za časa Ilirov, Keltov in Rimljanov.
Ljubljana je politično, znanstveno in kulturno središče slovenskega naroda ter z nekaj več kot 276.000 prebivalci hkrati največje mesto v Sloveniji in njen najpomembnejši gospodarski center. Prebivalci, pa tudi številni obiskovalci pravijo, da je Ljubljana mesto po človekovi meri. Čeprav se po svoji velikosti uvršča med srednje velika evropska mesta in ohranja privlačno prijaznost manjšega kraja, ima vse, kar premorejo velike prestolnice - je politično in kulturno srce slovenskega naroda, pomembno evropsko trgovsko, poslovno, kongresno in sejemsko središče, pa tudi prometno, znanstveno in izobraževalno središče Slovenije. Lega med severom in jugom je Ljubljano naravno določila za kraj, kjer so se srečevali trgovci in vojaki, pa tudi pogajalci, ki so tu večkrat sklepali mir. Zmagovalcem v napoleonskih vojnah se je zdelo primerno, da v tem mirnem mestu, kjer se križajo poti in srečujejo ljudje že od nekdaj, skličejo kongres Svete alianse, ki je 1821. leta za nekaj časa zapečatil usodo evropske politične geografije.
Na stičišču alpskega in dinarskega sveta se v osrčju Notranjske razteza občina Logatec, poimenovana po osrednjem mestnem naselju, nastalem na tleh starorimske poštne postaje - mansio Longatico. Tod so že v najstarejših časih vodile pomembne prometnice iz Ljubljanske kotline (Emona) proti Ogleju (Aquilea), kasneje proti Trstu in Reki. Občina s 173 km2 in z 19 naselji, v katerih živi nad 11.000 prebivalcev leži med Ljubljano in Postojno. Večji kraji v občini so Logatec, osrednje in največje kotlinsko naselje, Rovte, prijetna hribovska vas z odličnimi naravnimi okolji za aktivni oddih, Hotedršica na robu hotenjske suhe doline ter Laze z Jakovico ob robu znamenitega Planinskega polja.
Območje občine Log – Dragomer, ki zajema naselja Dragomer, Log in Lukovico, leži ob stari magistralni cesti Ljubljana-Koper jugozahodno od Ljubljane. Od Ljubljane je oddaljeno 10 km, prav toliko od Vrhnike. Na severni strani so poddolomitski hribi, proti jugu se odpira široka močvirna ravnina ljubljanskega Barja, ki se zaključi ob reki Ljubljanici.
Območje današnje občine Log Dragomer je bilo pred drugo svetovno vojno že samostojna občina Log, ki je bila ustanovljena leta 1907. V to občino so spadala naselja Log, Dragomer in Lukovica, ki še danes skupaj spadajo v katastrsko območje k.o. Log z 1.339 ha površine.
Občina Lukovica je postala samostojna lokalna skupnost z reorganizacijo lokalne samouprave leta 1995 in geografsko zajema območje Črnega grabna. Črni graben s severa in juga obdajata Tuhinjska in Moravška dolina. Na izoblikovanje Črnega grabna je močno vplivalo vodovje Radomlje, ki je svojo vijugasto strugo vrezala v južno pobočje velike trojanske antiklinale. Radomlja, ki izvira pod Učakom pri Trojanah, se s svojimi hudourniškimi pritoki južno od Doba izliva v Račo, teče po temnih permijskih skrilavcih, ki dajejo tlem črno barvo - od tod tudi ime Črni graben. Občina Lukovica se razprostira od Prevoj pri Šentvidu na zahodu pa vse do Trojan na vzhodni strani, kjer meji s Savinjsko dolino.
Občina Medvode meji na Mestno občino Ljubljana in je od slovenskega glavnega mesta oddaljena 12 km. Središče občine je ob sotočju rek Save in Sore ter ob stičišču cest, ki vodijo proti Ljubljani, Gorenjski in mednarodnemu letališču Brnik. Skozi občino poteka tudi železniška proga Ljubljana-Jesenice-Avstrija. Oddaljenost Medvod do Benetk je 200 km, do Dunaja 350 km in do Zagreba 145 km. Zgodovinski viri in številne arheološke najdbe pričajo, da so tu potekale pomembne prometne povezave z naštetimi kraji.
Občina Mengeš leži v prelepi podalpski ravnini Kamniških alp, ki jo na vzhodu obdaja mengeško polje na zahodu pa griča Gobavica in Dobeno. Sestavljajo jo naselja Mengeš, Loka pri Mengšu, Topole, Dobeno. Središče občine, mestece Mengeš, je od glavnega mesta Slovenije oddaljen le 15 km, je staro naselje, saj je bilo njegovo ime prvič omenjeno že leta 1154. V mestu je mnogo zgodovinskih zgradb, ki izpričujejo bogato tradicijo kulturnega življenja. Najpomembnejše zgodovinske zgradbe so razvaline grajske utrdbe na Gobavici, Staretov grad, Ravbarjev grad, grad Jable, triladijska baročna cerkev Sv. Mihaela z gotskim prezbiterijem ter krstilnico in spovednico
Občina Moravče je postala samostojna leta 1995 po razdelitvi občine Domžale na manjše občine, le upravna enota je še naprej ostala v Domžalah. Uvršča se med manjše v Sloveniji, saj meri le 61 km2 in ima 4852 prebivalcev.
Občina Škofljica leži v osrednjem delu Slovenije. Zajema skrajni jugovzhodni rob Ljubljanskega barja z zatoki, Želimeljsko dolino in del gričevnatega sveta, ki se že od Orel in Molnika dviguje proti Vrhu nad Želimljami do vznožja gore sv. Ahaca nad Turjakom. Na severu meji na Mestno Občino Ljubljana, na jugu na Občino Velike Lašče, na vzhodu na Občino Grosuplje in na zahodu na Občino Ig.Po velikosti se šteje med manjše občine, spada pa med razvitejše občine. Občinsko središče je vozlišče primarnih in sekundarnih prometnih tokov. Tu se križajo avtomobilski, tovorni in železniški promet ter koncentrirajo storitvene in druge dejavnosti.
Šmartno pri Litiji je gručasto naselje, ki leži 3 km jugovzhodno od Litije. Geološka podoba območja je zelo pestra. Najstarejše kamnine segajo v obdobje karbona in perma - skrilavi glinovci, kremenovi peščenjaki in konglomerati, ob potokih so našli holocenske naplavine, prisoten je tudi dolomit in druge kamnine, proti Zavrstniku so v peščenjaku našli številne rastlinske fosile. Okolica Šmartna je obdana s hribovjem, ki kotlini daje podobo pravokotne oblike: na severozahodu je Sitarjevec, na vzhodu Ojstrmanov hrib, na jugovzhodu Kuheljnov hrib, Veliki in Mali Oblak, Cvingar, na zahodu pa Tičnica in Strmenca. Skozi naselje teče potok Reka, ki izvira v Reki-Gozdu, vanj se izlivata še Črni potok in Kostrevniški potok
Čeprav je Trzin druga najmanjša občina v Sloveniji, saj meri le 859,50 ha, spada med razvite, bogatejše in gospodarsko pomembnejše območje naše države. Zaradi svoje ugodne lege Trzin sodi med tista slovenska naselja, ki so se v zadnjih letih najbolj razvijala in v katerih je prebivalstvo najhitreje naraščalo. V nekaj desetletjih se je iz umirjene predmestne vasice s približno 700 prebivalci prelevil v živahno, kipeče naselje z nekaj tisoč prebivalci ter bogato podjetniško in obrtno dejavnostjo. Naselje je razdeljeno na tri dele: stari Trzin, novo stanovanjsko naselje Mlake in obrtno industrijsko cono.
V dolinah so večji kraji, središča nekdanjih krajevnih skupnosti - Velike Lašče, Rob in Turjak, manjše vasi in zaselki so razpršeni po pobočjih. Mehka gričevnata pokrajina se ponekod spremeni v strma pobočja, razrezana z grapami, potoki, spomladi in jeseni se ob Rašici in Cereji pojavijo poplavna jezera. Na vzhodu se dviguje greben Male gore, pojavljajo se vrtače in več kraških jam in brezen, potoki ponikajo. Najdaljša kraška jama je jama Predvratnica (658 m) v samem centru Velikih Lašč. Zahodni del sestavljata dve planoti - Rute, kjer je svet poseljen zlasti po vrhovih, in Mačkovec, kjer je svet bolj kraški in razjeden. Najvišji vrh v občini je Veliki Malinjek (1039 m). Proti JZ se svet vzpenja proti bloški planoti, na jugu ga omejujejo slikovita Slemena, proti severu pa prihaja pri Turjaku v prehoden dolomitski svet.
Nahaja se severno od Šmarne gore, tja do brniškega letališča in leži na pretežno kmetijskem območju. Večina prebivalstva je vezana na dnevno migracijo v okoliška središča. Občina nima težke in umazane industrije. Tako neomadeževano naravno okolje in razvita prometna infrastruktura ter bližina pomembnejših krajev, privabljajo nove priseljence ter kličejo k večjemu razvoju turizma. Občani Vodic so še posebej ponosni na Jerneja Kopitarja (1780 – 1844). V naselju Repnje, ki se nahaja v soseščini Vodic, se nahaja njegova rojstna hiša. Izdal je prvo, v nemškem jeziku pisano znanstveno slovnico slovenskega jezika (1808), ki je temelj preučevanja ljudskega govora in jezikovnega zgodovinskega razvoja.
Vrhnika ima v svojem grbu ladjo in četudi odmislimo na ladjo Argo ter staro pripovedko o argonavtih, je nastanek in razvoj Vrhnike najtesneje povezan z ladjami in prometom po mirno tekoči in globoki Ljubljanici, ki izvira tukaj kot velika reka iz enajstih kraških izvirov. Hkrati stoji Vrhnika tamkaj, kjer je najkrajši in najzložnejši prehod iz Ljubljanske kotline čez notranjske in kraške gozdnate planote proti morju, ki je že v davnih časih zvabil človeka, da si je utrl pot skozi ne preveč prijazno pokrajino. Vrhnika ima danes bogato kulturno dediščino. Ob glavni cesti v središču mesta stoji spomenik, posvečen največjemu slovenskemu pisatelju, dramatiku in pesniku Ivanu Cankarju.
