SAVINJSKE OBČINE
Občina Bistrica ob Sotli je od leta 1999 sedež samostojne občine (prej je spadala pod občino Podčetrtek). Tu na 3110 ha živi 1516 prebivalcev.Severno meji na Občino Podčetrtek, južno pa na Občino Brežice, zahodno na Občino Kozje, vzhodno na Hrvaško.Občino sestavlja enajst vasi: Bistrica ob Sotli, Dekmanca, Črešnjevec, Hrastje, Križan Vrh, Kunšperk, Ples, Polje, Srebrnik, Trebče in Zagaj.
Občina Braslovče so ena od občin v Republiki Sloveniji. Njihovo središče je istoimenski kraj, Braslovče.
Celje je tretje največje slovensko mesto. Prebivalci Celja se radi pohvalijo z njegovo bogato zgodovino, kulturno dediščino in povedo, da je Celje knežje mesto, biser ob Savinji in eno najhitreje razvijajočih se mest v Sloveniji. Celje je upravno, administrativno, kulturno, izobraževalno, športno, sejemsko, trgovsko in poslovno središče Savinjske regije. V Celju so locirane številne funkcije, ki mesto skladno s terminologijo Strategije prostorskega razvoja Slovenije v okviru policentričnega urbanega sistema in regionalnega prostorskega razvoja uvrščajo med središča nacionalnega pomena, ki se razvija kot pomembno zaposlitveno, proizvodno, storitveno središče in kot pomembno regionalno prometno vozlišče.
Občina Dobje je ena od občin v Republiki Sloveniji. Pred razdelitvijo je to ozemlje pripadalo občini Šentjur pri Celju.
Občina Dobrna leži na severnem delu celjske kotline med obronki Paškega Kozjaka in gozdovi Pohorja. Občina ima bogato turistično tradicijo ter zanimivo kulturno in naravno dediščino. Med enajstimi naselji, ki sestavljajo občino Dobrna, je največje in najbolj znano njeno središče Dobrna, ki je skozi mnogo let nastajala ob vznožju vaške cerkve in sotočju hudourniške Dobrnice in Topoličice. Razgibana zgodovina Dobrne je zagotovila bogato zapuščino kulturne dediščine, skupaj z dvaindvaiset vilami, vrednimi ogleda. Ponos občine so Toplice Dobrna, najstarejše slovensko delujoče zdravilišče.
Gornji Grad leži v čudovito lepi kotlini, predgorju Savinjskih Alp pod Menino planino, Lepenatko in Rogatcem. Vse te planinske točke so primerne za enodnevne izlete in manj zahtevno planinarjenje. V dobrih dveh urah in pol lahko pridemo peš iz Gornjega Grada na Menino planino, ki leži na nadmorski višini 1508 m. Gornji Grad je poln zgodovinskih in kulturnih spomenikov. Leta 1140 so benediktinski menihi na območju sedanjega kraja zgradili benediktinski samostan – edini na območju sedanje Slovenije, ki je l. 1461 prešel v last ljubljanske škofije in bil l. 1473 ukinjen. Takrat so si ljubljanski škofi izbrali Gornji Grad za letno rezidenco. l. 1750 je dal škof Ernest von Attems porušiti samostanska poslopja in staro cerkev in postavil današnjo katedralo, ki je po prostornini največja v Sloveniji.
Občina Kozje se razprostira na 89,5 km2 večinoma gričevnato-hribovitega območja vzhodne Slovenije in ima 3406 (na dan 14.6.2004) prebivalcev. V današnjem obsegu obstaja od leta 1994. Na območju sedanje občine so pred prvo svetovno vojno obstajale številne male občine, ki so pripadale okrajnemu središču v Kozjem. V obdobju med obema vojnama so tu bile tri občine: Kozje, Pilštanj in Podsreda, ki so bile od leta 1924 združene v takrat ustanovljenem šmarskem okraju. Samostojna Občina Kozje, je nato obstajala do leta 1958, ko se je še z nekaterimi drugimi združila v Občino Šmarje pri Jelšah. Zaradi močno razgibane pokrajine prevladujejo v Občini razloženi zaselki, katerih je 23, in so združeni v šest krajevnih skupnosti (KS Buče, KS Kozje, KS Lesično, KS Osredek pri Podsredi, KS Podsreda in KS Zagorje).
Občina Laško leži ob spodnjem toku reke Savinje, ki deli Posavsko hribovje na zahodni in vzhodni del, kamor uvrščamo tudi Kozjansko. Posavsko hribovje spada v predalpski svet. Laško in njegova okolica spada v zahodni srednji del Slovenije, za katerega je značilen subpanonski zmerno celinski temperaturni režim. Srednja januarska temperatura se spusti malo pod 0 stopinj Celzija, srednja julijska temperatura ne doseže 20 stopinj Celzija. Zime so torej hladne, poletja topla, pomladi in jeseni pa zmerno tople in sveže. Jasni dnevi so zlasti poleti, oblačni pa jeseni in pozimi. Za dolino ob reki Savinji je značilna anticiklonalna megla. Na leto pade okrog 1169,3 mm padavin; najbolj mokra sta meseca julij in november. Poleti pada dež pogosto v plohah, za jesen je značilno dolgotrajnejše deževje.
Občina Ljubno leži na začetku ozke soteske, po kateri teče reka Savinja, ki se vije iz osrčja gora. Občina meji z občinami Mozirje, Gornji Grad, Luče in Črno na Koroškem. Po naravnih lepotah je ena najlepših v Zgornji Savinjski dolini. Zaradi svoje izredne lege je občina Ljubno izhodišče za številne lepe in zanimive planinske poti, obiskovalcem pa nudi tudi prijetne izlete po okolici.
Luče so gručasto predalpsko naselje pod pobočjem Raduhe v Zgornji Savinjski dolini ob sotočju Savinje in potoka Lučnice. Luče so tipična predalpska vasica, na nadmorski višini 522 metrov, stisnjena med sotočje Lučnice in Savinje, pod mogočno Raduho, porasel Rogatec in zakraselo Dleskovškovo planoto. Okoliške zaselke Konjski vrh, Krnico, Podvežo, Podvolovljek, Raduho in Strmec večji del sestavljajo samotne kmetije na strmih pobočjih. Kmetijstvo je pomemben dejavnik in soustvarjalec okolja. Večina kmetij v Lučah kmetuje sonaravno. Ljudje na tem območju že stoletja živijo in delajo z naravo. Planinstvo, gorsko vodništvo, ob tem pa tudi turizem na kmetijah ima tod že dolgoletno tradicijo. Ohranjeno naravno okolje in kulturno izročilo naših prednikov so nedvomne primerjalne prednosti Luč in okolice. Dobro ohranjeni so viri in navade, ki izhajajo iz gozdarske tradicije.
V Mozirju se razliva lepota Savinje in se v nebo dvigujejo Golte (1587 m n.v.). Skozi Mozirje tečeta dva potoka, Mozirnica in Trnava. Staro izročilo pravi, da vsakdo, ki se je le enkrat umil v potoku Trnava, ne more nikoli več iz Mozirja.
Mozirju, v katerem so se nekoč vrstili sejmi, danes dajejo turistični utrip predvsem park cvetja Mozirski gaj s svojimi prireditvami in smučarski center Golte z zimsko in letno ponudbo. Kraj je izhodišče za številne planinske in kolesarske izlete.
Občina Nazarje spada s 43,4 km2 in 2.664 (30. 6. 2007) prebivalci med manjše občine v Sloveniji. Ima tri krajevne skupnosti in obsega območje 15 naselij spodnjega dela Zadrečke doline, obronkov Menine planine, Črete in Dobrovelj. Spodnji del reke Drete večkrat poplavlja, katastrofalna poplava v novembru 1998 je povzročila ogromno škodo na objektih, cestni infrastrukturi in zemljiščih. Poplava se je ponovila še septembra 2007 in pokazala, da bo potrebno pogosteje računati na t.i. stoletne vode.
Pokrajino oblikuje predalpsko hribovje, ravninski svet se širi le ob Dreti in spodnjem delu njenih pritokov. Za pokrajino je značilna pestra subalpska flora, 46% površine pokrivajo gozdovi
Občina Podčetrtek je izrazito turistična občina. Poleg glavnega nosilca Term Olimia je v občini vse polno turističnih destinacij. Neokrnjena narava in lepa urejenost krajev v občini vas bodo kar vlekle na obiske in potep po njej.
Ogleda vredni so kulturno-zgodovinski spomeniki ( lekarna in samostan Olimje, cerkev svete Marije na pesku,...), ki so odprti za javnost. Ponos so tudi vinogradniki in kletarji. Ob obisku njihovih kleti boste lahko poizkusili odlična in kakovostna vina. Občina Podčetrtek je ena od novoustanovljenih občin v Sloveniji. Uradno je začela delovati v letu 1995. Nastala je kot ena izmed šestih občin (Rogatec, Rogaška Slatina, Šmarje pri Jelšah, Kozje, Bistrica ob Sotli in Podčetrtek) na ozemlju nekdanje občine Šmarje pri Jelšah. Občina se razteza v smeri S-J ob mejni reki Sotli, predvsem v pokrajinah Zgornje in Srednje Sotelsko. Proti notranjosti Slovenije jo omejuje na zahodu Rudnica, na severu Sveta Ema z Roginsko gorco ter Pristavško-Zibiškim poljem, na vzhodu mejna reka Sotla in na jugu severna pobočja Orlice.Sedež občine je v Podčetrtku, ob tem pa se nahaja v občini še 26 naselij.
Polzela s svojim ožjim gravitacijskim zaledjem zavzema izredno pomemben geografski položaj. Stoji ob pomembnem, že starem cestnem križišču, ki povezuje poti iz zahodnih predelov celjske kotline s Šaleško in Zgornjo Savinjsko dolino.
Tako so bili ti predeli že zgodaj poseljeni, saj je Mark Avrelij (v boju Rimljanov proti Germanom) v Ločici ob Savinji zgradil močan tabor II. italske legije.
Kilometer proti jugu od izvoza Šempeter ali Šentrupert v Sav. dolini z avtoceste Maribor-Koper leži kraj, idealen za vse, ki želijo pobegniti od stresnega vsakdana in se sprostiti v podeželskem raju. Tam, kjer se končajo širjave, kjer se poleti bohotijo nasadi hmelja ter pisana polja, med katerimi žubori rečica Bolska, leži Prebold, katerega prve poselitve segajo v srednji vek, ko je bil Prebold še last žovneških gospodov. Južno za njim se dviga hribovje, ki se preko Žvajge, Golave in Homa vzpenja do višjih vrhov: Tolstega vrha (751 m), Reške planine (925 m) in do najvišje Mrzlice (1122 m). Občini Prebold je uspelo zadržati povezanost neokrnjene narave s prijaznostjo domačinov in bogato kulturo, prepleteno s skrivnostnim pridihom preteklosti, kar z gostoljubnostjo danes tvori biser podeželja.
»Rečica ob Savinji je ena od mlajših občin v Republiki Sloveniji. Nastala je 13. junija 2006 z izločitvijo iz občine Mozirje (objava v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 61/2006 - Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij). Delovanje občine se je pričelo 1. januarja 2007. Upravno središče je trg Rečica ob Savinji. Oktobra 2010 je bil za župana ponovno izvoljen Vincenc Jeraj.
Območje Občine Rogaška Slatina po geografski legi razvrščamo v vzhodni del Zgornjega Sotelskega. Pokrajino sestavljajo podolja, vinorodno gričevnato boško prigorje in dolinski svet mejne reke Sotle. Celotni pokrajini je skupna precejšnja pokrajinska zaprtost proti Zasavju, Celjski kotlini oziroma Spodnji Savinjski dolini. Vrelci rogaške so bili znani že v antičnih časih pa tudi v srednjem veku. Poročilo iz začetka 17. stoletja navaja, da je leta 1598 rogaške vrelce obiskal Wolf Ungnad, sin štajerskega deželnega glavarja. Sredi 17. stoletja je s pitjem rogaške ozdravel hrvaški ban, grof Peter Zrinski. V drugi polovici 19. stoletja so zasebniki v bližini Zdravilišča zgradili lastne vile in sicer proti bližnjemu kraju Sveti križ. Nastal je kraj Rogaška Slatina, ki je bil ob koncu stoletja organiziran najprej v eno občino, nato pa v občini Rogaška Slatina in Rogaška Slatina – okolica.
Občina Rogatec je nastala kot ena izmed petih občin na ozemlju nekdanje občine Šmarje pri Jelšah (06.11.1994 Ur. l. 60/94, 69/94). Velikost občine Rogatec je 40 km2 in je ena od manjših občin v Sloveniji. Obsega devet naselij: Brezovec pri Rogatcu, Dobovec pri Rogatcu, Donačka Gora, Log, Rogatec, Sv. Jurij, Tlake, Trlično in Žahenberc. Ta naselje so razporejena v tri krajevne skupnosti in sicer Dobovec, Donačka Gora in Rogatec. Meji na sosednjo Republiko Hrvaško; ima mednarodni mejni prehod Dobovec in meddržavni mejni prehod Rogatec...
Mesto cvetja in vina
Tik preden Vas v svoj objem zavijejo mogočni Pohorski gozdovi, se odprejo vrata v mesto s tisočletno starotrško zasnovo, Slovenske Konjice. Prijazno srednjeveško podeželsko mesto s skoraj šest tisoč prebivalci je položeno med skrivnostno Konjiško goro na eni strani, na drugi ga objemajo sončni zlati griči vinorodnih Škalc. Mesto, katerega prva pisna omemba sega v leto 1146 pod nazivom Counowiz, s številnimi okoliškimi vasmi zaokroža podobo doline ob reki Dravinji. Slovenske Konjice so središče Dravinjske doline, ki se od tukaj s svojimi lepo obdelanimi polji in griči odpre vse do pod Boča, Ptujske gore, Haloških goric in Dravskega polja.
Solčavsko lahko opredelimo kot naravnogeografsko zelo zaključeno, omejeno in prometno zaprto območje v skrajnem severozahodnem delu Zgornje Savinjske doline. Solčavski prostor je bil pomemben že v davnini. Najstarejši ostanki poselitve v Potočki zijalki pod Olševo segajo že v staro kameno dobo. Kljub temu, da bi naj bilo to območje naseljeno že pred letom 1000, se ime Solčava (Sulzbach) prvič zapiše šele leta 1268. Ime naj bi dali Solčavi njeni ustanovitelji Bavarci, ki so na to območje prodrli v 9. in 10. stoletju. Slovenski izvor besede »Solčava« bi lahko povezali s starim izročilom, da so nekoč v Robanovem kotu pridobivali sol. Občino Solčava obkrožajo občine Luče, Črna na Koroškem, Železna Kapla Jezersko in Kamnik. Solčavani smo imeli svojo občino že leta 1850, leta 1999 pa se jim je želja po samostojnosti znova uresničila.
Občina Šentjur sodi med večje slovenske občine, saj meri 223 km2 in ima 18.500 prebivalcev ter sega od Drameljskih goric do razgibanega Kozjanskega in vrhov Bohorja. Razdeljena je na trinajst krajevnih skupnosti: Šentjur-mesto, Dramlje, Planina pri Sevnici, Ponikva, Slivnica pri Celju, Blagovna, Prevorje, Kalobje, Loka pri Žusmu, Šentjur - Rifnik, Grobelno, Vrbno - Podgrad in Dolga gora. Središče občine je mesto Šentjur, ki je tudi poselitveno in zaposlitveno središče. Gričevnata pokrajina ustvarja pogoje za razvoj sodobne kmetijske proizvodnje s poudarkom na sadjarstvu, vinogradništvu in živinoreji. Dobre prometne povezave so že v preteklosti omogočile razmah industrije.
Občina je na zahodu, kjer meji na Občino Šentjur pri Celju obdana z Voglajnskim gričevjem. Na severu je obdana z mogočnim hrbtom severnega niza posavskega hribovja, ki sega preko Plešivca, Konjiške gore in Boča ter njegovega podaljška Donačke gore (882m). Na severu meji na občini Slovenske Konjice in Slovenska Bistrica. Občina se na zahodu nadaljuje v Rogaško podolje, kjer meji z občino Rogaška Slatina. Na jugu dviguje Rudnica (686m). Tukaj meji na občino Podčetrtek. Med Šmarskim podoljem in dolino Zibiškega potoka je na jugu Rokovo gričevje. Na območju Občine Šmarje pri jelšah so zelo ugodni pogoji za vinogradništvo. Veliko kvalitetnih vinogradov se razprostira v okolici Sladke Gore, Brecljevega in Vršne vasi.
Osrednji del občine Šmartno ob Paki leži v dolini spodnje Pake, ki se ob izhodu iz soteske Penk pri naselju Gorenje odpre v spodnjo Paško dolino. Dolina spodnje Pake je dolga 6 km, širina pa le na skrajnem južnem delu, pred sotočjem Pake in Savinje preseže 1 km. Dolina spodnje Pake je ozek ravninski pas, skrajni severozahodni del Celjske kotline, ki se širi od severozahoda proti jugovzhodu. Zahodni del kotline omejuje planotni svet Skorno, višine 400-500m. Na južni strani je nizko razvodno sleme med Savinjo in Pako Slatina, na jugovzhodu pa je kotlina odprta proti Celjski kotlini. Vzhodno in severovzhodno od doline se s Paškimi vrhovi (Mali vrh in Veliki vrh) in Goro Oljko (734 m) prične Ložniško gričevje. Pred iztekom Pake v njeno spodnjo dolino se v njo izlije Lokovški potok, ki je poleg Hudega potoka tudi njen največji levi pritok. V vasi Gorenje priteče Paka po lastnem vršaju v Spodnjo Savinjsko dolino in se pred Letušem izlije v Savinjo.
Občina Šoštanj leži v severovzhodnem delu Slovenije, v zahodnem delu Šaleške doline, ob spodnjem toku reke Pake. Razteza se na 95,6 km² in obsega naselja Bele Vode, Družmirje, Florjan, Gaberke, Lokovica, Ravne, Skorno pri Šoštanju, Šentvid pri Zavodnju, Šoštanj, Topolšica in Zavodnje. Šoštanj je mesto in središče istoimenske občine. O nekdanjem sijaju pričajo posamezne stavbe, posebno mesto pa ima stavba v neorenesančnem slogu - Kajuhov dom, kjer se je rodil pesnik Karel Destovnik Kajuh. Nad mestom stoji razvalina šoštanjskega gradu, imenovana Pusti grad, iz 12. stoletja. Pod njim leži najmogočnejša stavba v Šoštanju, graščina Turn, ki je bila prvotno grajska kašča, leta 1734 pa so jo prezidali v plemiško prebivališče.
Občina Štore se razprostira na 28,1 km2, na pretežno gričevnatem območju ob reki Voglajni, na vzhodnem robu Celjske kotline. Občina šteje približno 4.144 prebivalcev, ki živijo v 12 naseljih: Draga, Javornik, Kanjuce, Kompole, Laška vas pri Štorah, Ogorevc, Pečovje, Prožinska vas, Svetina, Svetli dol, Šentjanž nad Štorami in Štore. Na vzhodu občina meji na Občino Šentjur, na severu in zahodu na Občino Celje, na jugu pa na Občino Laško.
Občina Tabor leži na južnem obrobju spodnje Savinjske doline in meji na občine Vransko, Braslovče, Prebold, Trbovlje in Zagorje ob Savi. Prebivalci občine se preživljajo s kmetijstvom in z delom v bližnjih krajih, vedno pomembnejše pa je v kraju tudi podjetništvo. Občina se deli na dva značilna dela. Ravninski del obsega naselja Kapla, Ojstriška vas, Pondor in Tabor. Tu najdemo bolj strnjena naselja in prvovrstno kmetijsko zemljo, v predlogu naših prostorskih planov je na tem mestu predvidena tudi gradnja manjše obrtne cone. Hriboviti del občine pa sestavljajo naselja Črni vrh, Miklavž pri Taboru in Loke. Gre večinoma za razložena naselja, veliko pa je tudi samotnih kmetij. Hriboviti del občine je naravno izjemno pester, s travnikov in jas pa se odpirajo čudoviti razgledi proti Savinjski dolini in naprej proti Kamniškim Alpam. Področje postaja vedno bolj zanimivo za izgradnjo vikendov, turistično pa še ni dovolj izkoriščeno.
Mestna občina Velenje leži v vzhodnem delu Šaleške doline na nadmorski višini 396 m. Osrednji del občine predstavlja dolinski del ob reki Paki. Ves vzhodni dolinski del Šaleške doline je urbaniziran, saj se je mesto, ki je po številu prebivalcev peto največje v Sloveniji, v svojem razvoju zadnjih 50 let razširilo med nekdanjimi naselji in zaselki Škale, Stara vas, Staro Velenje, Šalek in Šmartno.
Celotno območje današnje Občine Vitanje obsega predvsem hribovito pokrajino na obronkih zahodnega Pohorja in podaljška Karavank. Ti pogorji loči brazda, ki je del prelomnice, ki poteka od Labotske doline skozi Slovenjegraško kotlino in se usmerja proti Panonski kotlini. Prvotno Vitanje je obsegalo le tisti del današnje naselbine, ki leži ob stari župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla. Kaj kmalu, pa se je razvilo novo naselje forum-trg, ki je nastal okoli škofijskega dvorca, takratnega upravnega središča. Prav to je razlog, da je bil trg izrazito ponemčen medtem, ko je Vitanjska vas z okolico bila močno slovensko narodno zavedna.
Vojniški okraj, nič bolj raznolikega. Stoletja je bil to svet na prehodu: na eni strani umirjen utrip toplic v Dobrni in spokojnost podpohorskih višavij, na drugi strani hrupne popotne ceste med severom in jugom. To je Vojnik, stoletja stičišče obrtnih in uslužnostnih dejavnosti pokrajine. Samo visoke hoje so utrujenim popotnikom že od daleč vedno enako veselo prikimavale: tu postoj, tu počij in preprezi. Od tod naše ime: po hojah (smrekah), zelenem znamenju za postanek (grad Hohenecke, prvič omenjen 1165. leta)
Na poti iz Koroške, Maribora, Prekmurja proti Ljubljani ali obratno zavijete z avtoceste v kilometer oddaljen trg Vransko. Poleg pestre gostinske ponudbe vam priporočamo še ogled lokalnih zanimivosti, ki dajejo kraju posebno podobo. Odločite se lahko za športno-rekreativno (plezalna stena, številne markirane planinske poti), kulturno (muzeji, sakralni objekti) ali izletniško (naravni park Creta, kraška jama Škadavnica) ponudbo kraja, ki je sicer majhen, a v njem lahko vsakdo najde kaj zanimivega. Legenda pravi, da je bilo nekoč v kotlini, kjer danes leži trg, jezero, ob katerem je živelo veliko vran. Po osušitvi jezera je na tem mestu zraslo naselje, ki so ga poimenovali po teh močvirskih prebivalkah. Zato je tudi v trškem grbu, ki od leta 1868 simbolizira trg Vransko, upodobljena vrana, stoječa na veji prikrajšanega smrekovega debla.
Prvo sledovi naselitve na Zreškem področju segajo že skoraj 4.000 let nazaj v obdobje mlajše kamene dobe, kar dokazujejo številne arheološke najdbe na Brinjevi gori in na Gračiču. Prve pisane vire o usodi naših krajev v zgodnjem srednjem veku imamo šele iz konca 10. stoletja, ko je bilo Zreško področje razdeljeno na več cerkvenih in posvetnih gospostev. Od gradov je bil nekoč najpomembnejši Zreški grad Freudenberg, ki je stal na hribu pod Brinjevo goro in se prvič omenja leta 1224.
Zreče so mesto v SV Sloveniji pod obronki Pohorja v Dravinjski dolini. Kot enotno naselje so se razvile šele v zadnjih dvajsetih letih iz vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrave, ko so leta 1987 postale tudi mesto.
Občina Žalec je ena od občin v Republiki Sloveniji. Občinsko središče je v istoimenskem mestu. Občina Žalec se nahaja v Spodnji Savinjski dolini in v današnji obliki obstaja od leta 1998. Občina meji na severu na mestno občino Velenje, na vzhodu na občino Dobrna in Mestno občino Celje, na jugu na občini Laško in , na vzhodu pa na občini Prebold in Polzela. Površina občine je 117,1 km²; sestavlja jo 39 naselij v desetih krajevnih skupnostih.
